Kino Šiška, Ljubljana, 12. 4. 2025

Avgusta 2022 je Ljubljano s svojim prvim obiskom, koncertom na odru Gallusove dvorane, z zasanjanim vokalom blagoslovila pakistanska glasbenica Arooj Aftab. V prestolnico je ni povabil nihče drug kot Zavod Druga godba kot del predfestivalskega cikla Sogodbe, spotoma pa je očarala tudi recenzentskega kolega Dušana Bulajića in za svoj, tedaj še svež, kritično priznan album Vulture Prince ogrela marsikaterega novega poslušalca. 

V nadaljnjih treh letih Aftab ni počivala na lovorikah, ki jih je vključno z gremijem za pesem Mohabbat prejela za album, temveč je, kot je sama opredelila situacijo, med koncertom z »depresivnega in zasanjanega« albuma prešla na nov album »o nočnem življenju in zabavi« Night Reign, ki je izšel maja lani pri založbi Verve Records. Dvanajstega aprila 2025 je Aftab tako prispela nazaj v Ljubljano z novo glasbo, ponovno kot nastopajoča v ciklu Sogodbe. Tokrat so zasanjani alternativci, vključno z recenzentko, namesto Cankarjevega doma počasi napolnili bolj sproščeno veliko dvorano Katedrala v Kinu Šiška.

Koncert se je pred poslušalci razgrnil kot preplet dveh plošč. Subtilne melodije plošče iz leta 2021 so se prelile z lanskimi močnejšimi ritmi, ki pa so vseeno okronani z mehkim vokalom Aftab. Ta se je lepo prepletel s suverenimi solažami kitarista Gyana Rileyja in kontrabasista Petrosa Klampanisa, obema uigranima jazz glasbenikoma, ki sta nivo postavila visoko že z uvodnimi linijami. Osem minut dolg uvod s pesmijo Suroor je bil dovolj, da je prej po stopnicah dvorane sedeča publika vstala v skupinskem valu navdušenja in sledila hipnotičnemu ritmu bobnov.

Aftab je sicer v nadaljevanju zatrdila, da ne zna ustvarjati zabavne in plesne glasbe. Glasbenica nasploh zna presenetiti s svojo odrezavo iskrenostjo v šaljivih monologih med skladbami, ki bi sami lahko stali kot mini stand-up točke. Brez obotavljanja pokaže ogledalo tudi publiki in medijem, ki verjamejo, da v svojem domačem urdujskem jeziku poje zgolj o mističnih, nacionalnih in ne tudi o preprostih, ljubezenskih temah. Njen humor se je zdel naraven del njene osebnosti, kot je tudi njena stoična rockerska drža vzdržala na mestu skozi cel koncert. Tako se je z govorom hitro približala publiki, tudi njena ponudba kozarčkov viskija pred singlom Whiskey z novega albuma ni delovala prisiljeno, čeprav se je do njih žal prebila le prva zagrižena vrsta. 

Izkazalo se je, da se angleščina in urdujščina v glasbi Arooj Aftab med sabo neopazno prelivata, kot se znotraj nje prelivajo domači vplivi pakistanske sufijske glasbe in modernega jazza, ki odraža tudi njena leta študija na Berkleyju in delovanja na newyorški jazz sceni. Same kompozicije, popestrene z žvižganjem kontrabasista in občasnim uglašenim spremljevalnim vokalom, so se prelivale druga v drugo kot počasen tok medu na čajni žlički, kar je pomenilo, da je koncert skozi naša ušesa odletel z nadzvočno hitrostjo, glasbenica pa je po eni uri naenkrat zapustila oder.

Glavnemu delu je k sreči sledil podaljšek. Potem ko je Aftab pogumno posegla po pesmi Aey Na Balam z njenega ne tako vidnega debitantskega albuma Bird Under Water, je večer zaključila z uspešnico Mohabbat. Dramaturgija kratkega in sladkega večera je bila pripeljana do zadovoljujočega vrhunca. 

Če ne bi recenzentkinega transa zmotila skupina krepko napitih in neskladno z vzdušjem koncerta razigranih poslušalcev na njeni levi, bi koncert v prihajajočem sklepu označila zgolj za iskreno doživetje, ki obiskovalce pusti s kepo topline v želodcu in blaženimi ušesi. Tako pa lahko zgolj izrazi dodatno občudovanje za pevkino sposobnost profesionalne koncentracije, ki ni upadla pri nobeni prekinjeni zasanjani sekvenci. Prav ta prisotnost in zbranost je morda omogočala, da smo se poslušalci lažje zlepili z imaginarnimi svetovi Arooj Aftab. Po uri in dvajsetih minutah smo iz dvorane stopili duhovno nahranjeni in spokojni. 

Koncert je obiskala in recenzirala vajenka Nia.