black midi

Recenzija dogodka
3. 8. 2022 - 14.00

Piazza Castello, Sesto Al Reghena, Italija, 31. 7. 2022

 

Od blizu in daleč so se minulo nedeljo v nič posebej znano zvenečem italijanskem mestecu Sesto al Reghena zbirala zvedava ušesa. Dobri dve uri vožnje od Ljubljane so se namreč v okviru festivala Sexto 'Nplugged 2022 znašli nihče drug kot ena najbolj inventivnih kitarskih zasedb ta hip – londonski black midi. Postanek je predstavljal sredinski in obenem najvzhodnejši del njihove trenutne evropske turneje Hellfire, ki se bo po selitvi nazaj na Otok v novembru nadaljevala po zahodnem delu Evrope, skočila čez lužo in se sklenila decembra na Japonskem.

Eden najbolj upravičeno nahajpanih mladih kitarskih bendov našega časa
 / 8. 7. 2019

Povprečni privrženec benda ob dani vesti enostavno poskrbi, da bo v nedeljo zvečer prav tako tam – na Piazzi Castello ob približno desetih zvečer. Ostalo je postranskega pomena in se odvije sproti. Ko je cesta po nekem času napredovanja po ravnini zavila proti končni destinaciji in so nas usmerjevalci prometa začeli voditi proti festivalski lokaciji, je hajp počasi naraščal. Namesto določenih parkirnih prostorov smo avto pustili kar na robu ceste ob stanovanjskih hišah idilične italijanske vasice. Pričakovano globalnost dogodka je pri tem nadomestila presenetljiva intimnost, ki bi jo ob hkratni relativni neobljudenosti lahko primerjali z nedeljskim obiskom nonota.

Sesto al Reghena v času festivala dobesedno diha z večdnevnim dogodkom. Organizatorji si že od začetkov leta 2006 v program prizadevajo vključiti mednarodno uveljavljene izvajalce – po svoji osredotočenosti alternativce, po svoji dostopnosti pa še vedno na večji ali manjši stopnji butičnosti. Letošnji lajnap so tako med drugim zasedala imena, kot so Rival Consoles, Cat Power, Arab Strap in Timber Timbre. Nekaj (edinih) vaških barov in tratorij je ostalo odprtih do zgodnjih jutranjih ur, polnih festivalskih obiskovalcev. Očitno so se ti raje kot na uradnem festivalskem prostoru z mizami in barom zadrževali v kar se da lokalno zaznamovanem okolju.

The Hardest Working Band in Show Business
 / 25. 7. 2022

Poslušalstvo je na trgu Piazza Castello v osrednjem delu vasi pred osrednjim aktom večera ogrevala italijanska rock skupina Pamaguite. Vendar pa prisotni niso bili pretirano dovzetni za generičnost slišanega in jih je morda bolj ogrelo edinstveno in svečano prizorišče – trg pred opatijo iz 8. stoletja. Srednjeveškost prostora je pridala posebno noto pričakovanju benda, ki se skozi svojo estetiko vizualno pogosto sklicuje na preteklost in na neki ravni – vsaj v svojem logu – deluje »srednjeveški«, pa je vendar zasidran povsem v danes, ali bolje rečeno, v jutri. Za povrh je bendovo spogledovanje z glasbeno dediščino odsevalo že iz začetnih trenutkov nastopa, pospremljenih z uvodnimi takti arije Nessun Dorme, ob katerih je četverica precej slovesno otvorila težko pričakovano godbo.

Po uvodnem jammanju na Puccinija se je muziciranje vrnilo na sam začetek prve plošče Schlagenheim izpred treh let, s katero so zasedli prvo mesto na marsikateri lestvici najboljših albumov leta 2019. Abruptni poseg komada 953 v harmoničen začetek je bil samo še ena inštanca pristopa, ki ga black midi zelo radi uporabljajo pri krotenju zvočnega kaosa. Glavni kitarist in vokalist Geordie Greep je na odru izžareval posebno vrsto avtistične, pritajene karizme, ki je očarala zavoljo sproščene čudaškosti. Pri tem je ostal v interakciji ves čas najbolj intenzivno povezan z izvenserijskim Morganom Simpsonom za bobni in mu med tem pobral kakšno od palčk, ki so mu med zabavanjem padle na tla.

Come listen to these, my eternal words
 / 15. 6. 2021

Na splošno smo bili priča veliko preigravanjem med posamičnimi komadi, ki za bend v živi izvedbi sicer niso nikakršna posebnost. Scenosled je bil tako precej utečeno povezano sosledje skladb z vseh treh do sedaj izdanih plošč, v največji meri z najnovejše Hellfire, slišali pa smo lahko dva do sedaj še neizdana komada, Lumps in Faster Amaranta. Geordie je na basu nekajkrat zamenjal osredotočenega Camerona Pictona, ki se je v vlogi vokalista, denimo v komadu Eat Men Eat, izkazal kot nekoliko bolj zadržan. Zaradi odsotnosti saksofonista Kaidija Akinnibija je v nekaterih skladbah na žalost umanjkala saksofonska linija, vendar so jo glasbeniki z aranžmajskimi posegi ustrezno nadomestili, tako da so bili komadi še vedno izvedljivi in slišati bolj naravno, kot bi bili sicer.

Znano je, da feni zasedbe black midi po družbenih omrežjih glasbenike radi izzivajo k pripravi priredb raznih znanih komadov, in morda so se motivirani s tem lotili vklapljanja izsekov coverjev tudi v svoje žive nastope. Na koncertu smo lahko tako zasledili nekaj mediger, denimo Can't Stop zasedbe Red Hot Chilli Peppers in Sweet Leaf benda Black Sabbath, s čimer so v set vnesli še nekaj dodatne razigranosti. Žal ni šlo brez tehničnih težav, zaradi katerih včasih skoraj nismo zaznali Cameronove kitare, prav tako je bilo pogosto težavno slišati sicer odličnega Setha Evansa za klaviaturami.

Sklepna skladba Slow z albuma Cavalcade morda ni potešila enega od obiskovalcev, ki je med koncertom večkrat vzkliknil »bmbmbm« – in namigoval na komad, ki ga je bend na živih nastopih enostavno prenehal igrati. In čeravno so se glasbeniki po svoje značilno poslovili brez bisa in deloma razvneto deloma osuplo publiko še lep čas držali v pričakovanju povratka, je bil koncert zelo naelektren in dolg, čeprav vtisa o slednjem ni dajal. Black midi ponudi tisto nekaj, s čimer so prežete edinstvene, s talentom in magnetizmom prežete zasedbe in koncertne izkušnje, ki v naših mislih vztrajajo še dolgo potem, ko je godbe že konec.

 

Foto: Davide Carrer

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness