Kino Šiška, 1. 4. 2014

Hipnotično blodenje, ki nas je vodilo skozi drugo lekcijo koncertnega IndeKŠiranja, se še ni uspelo zares poleči, ko nas je koncertna Komuna v svojem tretjem dejanju že prepustila energičnemu britanskemu paketu, polnem ostrine, neposrednosti, udarne ritmike in živčnih nažigaških kitar. Da bo mera polna, so za navdušenje poskrbeli že predvozači Slaves, ki so v svojem preprostem nastopu, polnem iskrivosti in posrečenih dovtipov, uspeli resno ogroziti primat nosilcev večera v rokah Blood Red Shoes.

Laurie Vincent in Isaac Holman, dvojec iz jugovzhodne britanske province Kent, nekdaj močne geopolitične točke ter frontne vojaške linije kraljevine, je oder zasedel suvereno ter kaj hitro pokazal, da je za enostavnimi, na trenutke že kar primitivnimi garažnopunkovskimi skovankami več vsebine, kot je moč odčitati na prvi pogled. V svoji sveži kitarsko tolkalni postavitvi, kjer se Holman bobnarskega udrihanja loteva stoje, običajno prav v galopirajoči maniri, Vincent pa na njih lepi grdobne kitarske vložke, sta odčitavala lekcijo hrupne komedije, ki se je ni bilo težko nalesti in ki je svoj vrhunec prav gotovo dosegla v skladbi Girl Fight. Tu sta nam Slaves skozi enega izmed njunih redkih umirjenih glasbenih vložkov večera samosvoje pripovedovala šalo o dveh dekletih. Ponavljajoča se igra »I saw something in the distance and I thought, what’s that?« je kulminirala v glasnih in komaj petnajst sekundnih krikih »GIIRRRLLL FIIGGHHHTTT«.

Animiranje občinstva se je nadaljevalo v na ostrem kitarskem riffu zgrajeni skladbi Where's Your Car Debbie, pripovedi o rodnem mestu, Big Footu in večernem spremstvu, ki se, uganili ste, nikakor ne more zaključiti prijetno. A tudi z neprijetnimi zapleti sta ravnala bravurozno, denimo tedaj, ko se je občinstvo medlo odzvalo na njuno povzdigovanje prihajajočih Blood Red Shoes. »Nič ne de, midva ju imava še vedno rada,« sta zaključila. Drži, da takšne koncertne energije in humorne svežine ni moč prav pogosto srečati na koncertnih odrih, Slaves pa sta hkrati pokazala, da je preprosto punkovsko ogrodje moč uspešno raztezati tudi v 21. stoletju.

Laura-Mary Carter in Steven Ansell iz Blood Red Shoes, ki sta Slovenijo obiskala v okviru promocijske turneje ob izidu četrte studijske plošče s preprostim naslovom Blood Red Shoes ter njune prve pod okriljem samozaložbe Jazz Life, prvinskemu vzdušju Slaves prav gotovo nista mogla parirati. Svoj koncertni nastop sta zato vpeljala v veliko bolj dodelane in strukturirane zvočne dimenzije, ki so na dan prinašale Ansellove bobnarske vragolije, dinamične ekscese, glasne in polne grungevsko obarvane kitarske prijeme, drugič bolj poglobljene kitarske vložke, a hkrati poudarjale, da je njun približek alternativne kitarske godbe morda obvisel nekje v času. Pogosto jedki, surovi in premišljeni verzi, njuni osredotočeni energijski vrelci idej so nerazumno prehajali v pocukrane in melodično neizrazite refrene, ki se jih ni bilo težko preobjesti. Od zasedbe, ki tako premišljeno oblikuje in toliko pozornosti namenja pretočnosti svojih skladb, takšne površinskosti ne gre povsem razumeti. Skozi celoten nastop sta Blood Red Shoes dajala slutiti, kot bi na oder pravkar stopila iz ene izmed preživetih televizijskih serij, vsak hip pripravljena na odstrel. Morda si je dvojec v svojem desetletnem delovanju v resnici nadejal več od koncertiranja po manjših evropskih klubih, a zato je treba včasih biti tudi s pravo idejo ob pravem času na pravem mestu.