Dürer Kert, Budimpešta, Madžarska, 12.10. 2018 

V soboto se je v Budimpešti zgodila druga edicija mini festivala British Punk Invasion, ki je prvo, ki se je zgodila spomladi in gostila Exploited, UK Subs, Peter and The Test Tube Babies in Cockney Rejects, tokrat po številčnosti imen na programu prerasla za eno skupino. Tokrat so na odru odličnega kluba Dürer Kert nastopili Sham 69, Anti-Nowhere League, Discharge, G.B.H. ter The Adicts in s tako zasedbo ustvarili prava mala punk nebesa.

Ob prihodu naše male slovenske odprave so bili Sham 69 že na kakšni polovici svojega nastopa. Ampak kakor se je izkazalo v preostanku, nismo prav dosti zamudili. Stvar je namreč taka, da se po svetu klatita dve zasedbi z imenom Sham 69, in ta, ki je v soboto nastopala v Dürer Kertu, je tista, ki bi jo z veseljem zamudila. Zgodba, kako je do tega prišlo, je podobna soap operi, zato vas s tem ne bom morila, zasedba, ki smo jo slišali v Budimpešti, pa se pravzaprav predstavlja pod nazivom Sham 69 – Tim V, ker ima pravico do uporabe originalnega imena originalni pevec Jimmy Pursey. Karizmatični Jimmy Pursey, ki mu Tim V, naj se še tako trudi, ne pride blizu. Pa se ni niti zdelo, da se kaj posebej trudi. Prav tako pa tudi bend ne, deloval je nepovezano in medlo. Kot da bi se zbrali prejšnji teden, na hitro malo povadili in šli odigrat koncert. Kakšni hiti, kot sta Hurry up Harry in Angels With Dirty Faces, so sicer naleteli na nekaj malega odziva, sicer pa je vse skupaj izpadlo precej bedno. Ne kot Sham 69, ampak bolj kot Shame 69.

Veliko bolje so se odrezali Anti-Nowhere League, ki so že z uvodnimi rifi komada Can't Stand Rock'n'Roll popolnoma povozili predstavo predhodnikov in pokazali, kako zveni dobro povezan, uigran bend. Kljub temu da premore samo enega originalnega člana, pevca Animala, katerega karizma bi zadoščala že sama po sebi. Pa ni treba, kajti bend, ki ga spremlja, je odličen. Animal s svojim trademark videzom s črnimi očali, usnjenim brezrokavnikom in nazaj počesanimi lasmi, kot da je ravnokar prišel z divje vožnje z motorjem, izgleda, kot da se v zadnjih petindvajsetih letih, odkar sem prvič videla Anti-Nowhere League, ni postaral niti za dan. Pa tudi čez klasike, kot so prej omenjeni Can't Stand Rock'n'roll, I Hate People, For You, Woman, So What, Streets of London, Let's Break The Law in We Are The League, odgrmi z energijo in žarom, kot da se je zanj čas ustavil že dolgo, dolgo nazaj. Poleg teh smo slišali tudi nekaj novejših komadov, kot so God Bless Alcohol, The Lost Cowboys, Fucked Up And Wasted, Pig Iron in posvetilo Charlieju Harperju iz UK Subs - bogu punka, kot ga je imenoval Animal - Uncle Charlie. V celoti odlična predstava Anti-Nowhere League. Le priredbo Runaway bi lahko izpustili. Ne bi je pogrešala.

Slediti nastopu Anti-Nowhere League ni bil majhen izziv. Ampak Discharge pač niso bend, ki bi se zlahka prestrašil. Prevzeli so tam, kjer so Anti-Nowhere League zaključili, in udarili s svojim d-beatom, kot da je to zadnji dan na zemlji. End of Days pa je tudi naslov njihovega albuma, na katerem se prvič predstavi novi vokalist Jeff Janiak. Ta je uspešno zamenjal dolgoletnega vokalista Rata in v bend prinesel svežo energijo, pa tudi dinamiko na odru, saj medtem, ko se kitarist in basist statično posvečata svojim kompliciranim rifom, Janiak bega z enega konca odra do drugega in popolnoma vživeto izkričuje tekste. Nonstop v gibanju, kot muzika sama. Čeprav bi se površnemu poslušalcu lahko zdelo, da gre za en sam drveč šum, spust v globino izda komplicirane basovske linije in dodelane kitarske solaže. Čeprav so Discharge zadnja leta kvintet, so se tokrat predstavili v štiričlanski obliki, a kljub temu odigrali fenomenalen koncert. In ker kljub dolgi karieri nimajo prav veliko izdanih albumov, smo slišali malo vsega. S klasikami Protest And Survive, Never Again, Hear Nothing, See Nothing, Say Nothing na čelu.

G.B.H. so sledili naslednji. S svojo kilometrino bi verjetno zelo težko odigrali slab koncert. Birmingham Smiles, ki je otvoril njihov nastop, je takoj pokazal na to, da ne nameravajo prav nič zaostati za predhodnima bendoma. In čeprav bi po videzu, kaj čmo, punk se je zgodil že dolgo, dolgo nazaj, marsikomu bolj pasali v dom upokojencev, se to na odru čisto nič ne pozna, zato se človek kar vpraša, s čim hranijo te stare angleške pankse in od kod jim energija. Sploh če vemo, da so trije člani v zasedbi že praktično od začetkov v letu oseminsedemdeset. In ko sem tako gledala pevca Colina v njegovi večni črni usnjeni jakni, sem se kar malo ustrašila za njegovo srce. Kajti ozračje v Dürer Kertu je do takrat že dobro gorelo, G.B.H. pa so s svojo predstavo samo še prilivali olja na ogenj. Z zadnjega albuma so poleg Birmingham Smiles odigrali še Momentum, potem pa so se raje držali starejših, v naših zavestih bolj zakoreninjenih pesmi, kot so Maniac, City Baby Attacked By Rats, Sick Boy, City Baby's Revenge, Diplomatic Immunity ...

Potem pa so sledile zvezde večera. Bend, ki ga pri nas čakamo in čakamo. Do zdaj žal neuspešno. Govorim o The Adicts, glasbenem punk teatru, ki pa je, sodeč po v soboto videnem, precej več kot samo to. Da bo zabavno, je kazalo že po prihodu benda na oder, ko se je dobro razpoloženi bobnar Kid Dee, med obveznim introm s soundtrackom iz filma Peklenska pomaranča, postavil za bobne in široko nasmejan tolkel po činelah. Potem so udarili uvodne riffe komada Let's Go in na oder je, zakrit za svetlečim ogrinjalom, privršal zaščitni znak in vokal skupine Keith Warren, znan tudi kot Monkey.

Bendu The Adicts se je dolga leta uspelo obdržati v originalni obliki, zadnja leta pa sta se jim na basu in kitari pridružila dva mladeniča iz Berlina. Kiki Kabel iz zasedbe Die Skeptiker in Highko Strom iz Bonsai Kitten. Še vedno pa sta tukaj bobnar Kid Dee in kitarist Pete Dee ter seveda nepogrešljivi Monkey, brez katerega The Adicts seveda ne bi bili to, kar so. Njegova prezenca na odru, njegova teatraličnost in energija, je tisto, kar dela The Adicts - The Adicts. Okej, roko na srce – prvi štirje albumi so odlični in tudi zadnja dva nista tako slaba, The Adicts pa so odličen bend tudi na odru. Toda k razvpitosti je pripomogel prav Monkeyev nastop ter sevega droog kostumografija iz Peklenske pomaranče.

Kako odlični so The Adicts, dokazuje tudi dejstvo, da je ura in pol igranja minila, kot bi trenil. Zdelo se mi je, da so šele začeli, pa je že bilo konec. Vmes pa so publiko obnorevali s presekom svoje glasbene kariere in seveda ni smel manjkati njihov najuspešnejši singel Bad Boy, pa Joker In The Pack, Troubadour, Chinese Takeaway, Fuck It Up, Viva la Revolution in za konec priredba You'll Never Walk Alone. Ob vsem tem pa so koncert popestrili še s konfeti, iz topa izstreljenimi trakovi, ogromnimi žogami in med poslušalce zmetanimi kartami.

Minilo je, kot bi trenil. Ne spomnim se, da bi mi kdaj kak koncert tako hitro minil. Neko dekle poleg mene je ob koncu jokajoče zmajevalo z glavo in ponavljalo: »Ne, ne, ne!«, ker ni hotelo, da bi bilo konec. Nihče od nas v razprodanem Dürer Kertu tega ni hotel. The Adicts so si izbrali dobro ime. Dejansko povzročajo odvisnost in človeka pripravijo do tega, da hoče še.