Kino Šiška, Ljubljana, 15. 11. 2024

V novembrskem mraku, ki ga je osvetlila polna luna, se je proti centru ljubljanske urbane kulture zgrinjala v črno oblečena množica. Počasi se je ogrevala za prvi slovenski koncert ameriške kantavtorice Chelsea Wolfe, ki je v zadnjem desetletju zasedla kultno mesto med oboževalci temačnejše alternativne godbe. Zgodnja jesenska tema je že sama po sebi ustvarila dogodku primerno razpoloženje, k sreči se nas je v petek usmilila vsaj megla, tako da ambient vendarle ni popolnoma spominjal na kakšno gotsko grozljivko.

Večer mračnejšega spektra alternativne glasbe je odprla newyorška umetnica Mary Jane Dunphe, ki spremlja Wolfe na jesenskem delu evropske turneje. Dunphe je z nastopom ponudila precej več kot zgolj slušno izkušnjo, gre pravzaprav za zaokrožen performans, poln izraznega plesa. Ne spomnimo se, da bi kakšna glasbenica na odru nosila kolenčnike. Ti so bili ob divjem vrtenju, metanju po tleh in občasnih prevalih Dunphe dobro preizkušeni. Kljub vsemu opisanemu pa odrska prezenca umetnice ni prav zares podivjana. Energično in atletsko izražanje ji je uspelo podati na način, ki je bil hkrati eleganten. Prve skladbe so bile sicer nekoliko bolj umirjene, spremljala jih je namreč s kitaro, nato pa je za plesni avantgardni pop skrbela vnaprej posneta podlaga, ob kateri je Dunphe izvajala omenjeni glasbeni performans.

Uvod v večer je bil kratek in eksploziven, Dunphe je tako na odru Katedrale preživela zgolj dobre pol ure. Kljub zanimivemu uvodu pa so navzoči že nestrpno čakali na glavni dogodek večera, zaradi katerega so tudi prišli v Šiško. Svečani trenutek se je zgodil točno ob deveti uri, ko je prvič na slovenski oder stopila Chelsea Wolfe. Njen nastop je pritegnil veliko zanimanja občinstva, to je bolj ali manj povsem napolnilo osrednjo dvorano Kina Šiška, zapolnil pa jo je tudi temačen ambient, ki ga glasbenica z zasedbo ustvari s kombinacijo gotskega rocka, doom metala, skandinavskega folka in čudovito srhljivega vokala. Wolfe s spremljevalnim triom odlično kombinira različne žanrske značilnosti, s katerimi ustvari lasten, omamen zvok. 

Koncert so glasbeniki začeli s komadi z najnovejšega albuma, na kar nas je opomnila tudi temno modra luč, ki je uvodoma obarvala oder. Prve štiri skladbe so z eno majhno spremembo sledile uvodu plošče She Reaches Out To She Reaches Out To She, ki je bil v slabi uri in pol trajajočem koncertu odigran v celoti. Zanj je značilna temačna elektronika, ki se na albumu pojavi precej bolj prominentno kot na prejšnjih dolgometražnih izdelkih. Še vedno je to precej težka glasba, ki pa je svoje zanašanje na doom metal zamenjala s temačnim industrijskim zvokom zasedb, kot je Nine Inch Nails. Dodani elektronski elementi poleg industrijskega rocka vsebujejo še drobce darkwava osemdesetih let in tudi bolj komercialno usmerjenih sintovskih godb tistega časa.

Začetek seta je torej temeljil na novih, bolj elektronsko obarvanih komadih. Močen poudarek na predstavitvi novega albuma je morda koga v publiki razočaral, čeprav glede na odzive tega nismo prav zares občutili. Veliko bolj pa smo lahko zaznali ogorčen, popolnoma upravičen odziv publike na krajšo prekinitev koncerta, ki jo je povzročil neki okajeni idiot. Ker nismo stali v bližini, ne vemo natanko, kaj se je dogajalo, a se je, sodeč po reakciji preostalih, dotična oseba žaljivo vedla do obiskovalcev in predvsem obiskovalk. Pijano teženje je postalo tako glasno in moteče, da je Wolfe za nekaj trenutkov prekinila koncert. Tudi obiskovalci so se odzvali in bedaka z žvižgi pospremili iz dvorane. 

Povsem naključno je na brezmožganske osebke opozorila tudi Wolfe, ki je med komadom Tunnel Lights odpela odsek skladbe Zombie irskega benda The Cranberries. Ta je nakazal preklop od najnovejšega albuma k nekoliko starejšim in bolj kitarskim komadom. Skladbe, ki so sledile, so bile predvsem z albumov Hiss Spun in Birth of Violence, kmalu pa se je izbor vrnil k najnovejši plošči. Ta poleg poudarka na elektroniki vpelje elektronske bobne, ki so se skozi koncert lepo dopolnjevali z akustičnimi. Izjemni glas Wolfe je najbolj izstopal ob koncu »rednega dela« koncerta, ki ga je zaključila akustična izvedba skladbe The Liminal, pred katero je spremljevalna trojica glasbenikov zapustila oder. Na tem mestu je še bolj izstopala precej nizka glasnost ozvočenja, ki je bila predvsem v takšnih, intimnejših trenutkih precej moteča. Celoten koncert je bil presenetljivo tih, ob akustičnem zaključku pa smo lahko slišali vsako prestopanje in kašelj v dvorani.

V smislu zvoka bi si želeli precej več, pohvaliti pa moramo vizualni spektakel. Ob gosti megli, v katero se je zasedba mestoma skrila, je navduševalo predvsem grozeče brezno, ki se je razprostiralo za Wolfe. Vizualno brezno je grozilo, da nas bo vse posrkalo vase. Vsakič, ko se je ponovno pojavilo v spreminjajoči se vizualni konstelaciji, je bilo še za odtenek večje in na videz bližje, največji obseg pa je doseglo v bisu, v katerem je zasedba izvedla skladbo Carrion Flowers s četrte plošče The Abyss.

Komadov s prejšnjih albumov smo torej slišali le za vzorec. S koncertom se je glasbenica osredotočila predvsem na predstavitev albuma She Reaches Out To She Reaches Out To She, ki je izšel v začetku letošnjega leta. Kljub ekspanzivnemu zvoku novega albuma oziroma morda prav zaradi njega je Chelsea Wolfe publiko navdušila s kombinacijo različnih žanrov, od akustičnih folk balad in elektronike pa do težkega doom metala. O njeni popularnosti v alternativni srenji priča tudi dejstvo, da je na koncert prispelo tudi precej oboževalcev iz bližnje okolice. V preddverju Kina Šiška smo tako lahko slišali številne privržence iz Italije, z Balkana in iz nemško govorečih držav. V črnino odeta množica se je podkrepljena z izvrstno koncertno izkušnjo podala v petkovo noč. V ušesih so še vedno odzvanjale temačne melodije, polna luna, ki je svetila v istem barvnem vzorcu kot odrsko brezno, pa je grozila, da nas bo posrkala v svojo neskončnost.