Kino Šiška, Ljubljana, 25. 3. 2023

V RŠ recenziji podoživljamo noč materinskega dne, ko so Katedralo Kina Šiška obiskale tri izredno glasne, pa vendar po svoje nežne zasedbe, Svalbard, Russian Circles in pa ljubljeni Cult of Luna. Ti so se v Slovenijo ponovno vrnili po štirih letih.

Nastop trojice je pravzaprav potekal v sklopu drugega dela evropske turneje Švedov Cult of Luna, pridružili pa so se jim še Američani Russian Circles in Britanci Svalbard, ki so nas obiskali prvič. Prvi del se je odvil lansko jesen, aktualna turneja se je pričela 17. marca v Köbenhavnu, koncert v Šiški pa je bil deveti zapovrstjo. Cult of Luna so vrnitev v naše kraje po nastopu leta 2019 sicer napovedali bistveno prej, a je bil dogodek zaradi kuge prestavljen na prejšnjo soboto.

V večeru smo imeli občutek tiste spomladanske svežine po deževnem jutru. Pred Kinom Šiška se je nabrala precej zajetna množica ljudi. V njej smo občutili nestrpno pričakovanje dogodka, na katerem se je večina najbolj veselila headlinerjev, a je občinstvo prišlo podpret že predskupino.

Špil benda Svalbard se je začel petnajst pred deveto uro zvečer. Glede na žanre izbranih bendov je bila zasedba iz Bristola slišati kot nekakšen vsiljivec. Igrali so bistveno hitreje in se zvočno približali hardcore panku. Ne glede na to pa so hitro pokazali, zakaj jim pripada predpona post-. Njihov zvok se je na trenutke namreč prijetno približal zvoku skupin, kot je Deafheaven ali, še bolje, Oathbreaker. Fino je bilo videti, kako so ponesli svojo energijo med občinstvo. Vokalistka in kitaristka Serena Cherry je preklapljala med petjem in dretjem, tu in tam pa se ji je pridružil še kitarist Liam Phelan. Tudi basist Chris Prince se je zibal ob igranju, za piko na i pa je občinstvo še dodatno okužila energija bobnarja Marka Lilleyja. O Svalbard na naši frekvenci nismo povedali prav veliko, zato na kratko: bend deluje od leta 2011, za sabo pa ima tri EP-je in tri studijske plate. Zadnja plošča – When I Die, Will I Get Better? – je izšla leta 2020 pri britanski založbi Church Road Records.

Po prijetnem in energičnem nastopu je bil največji izziv oditi iz dvorane, kar je še en dokaz o tem, kako obiskan je bil dogodek, a velik delež prišlekov pravzaprav sploh ni bil iz Slovenije. Še največ je bilo slišati italijanščine, kar morda ne preseneča, glede na to, da nastopajoči pri naših jugozahodnih sosedih niso rezervirali nobenega datuma. Videti je bilo tudi, da je velik delež obiskovalcev star več kot petindvajset let. Pri tem se odpirata vprašanji, ali morda zven tega specifičnega žanra ne doseže več mladih ušes oziroma gre preprosto za glasbo, s katero se poistoveti bolj specifična publika; ali pa so takšni koncerti mlajši publiki nedostopni zaradi cen vstopnic. Kar je bilo mlajših poslušalcev, so se večinoma držali spredaj, celo tik pred odrom, in bili so videti precej zamaknjeni. 

Vedrina se je dodatno stopnjevala, ko so se za koncert začeli pripravljati Russian Circles. Že v štartu, ko so nastop začenjali Svalbard, smo lahko na levem delu odra opazili ukrajinsko zastavo, položeno čez ojačevalec. Morda je bila to zgolj gesta podpore vseh nastopajočih, še toliko bolj pa verjetno tih komentar o trenutni politični situaciji in navezava na ime benda. Russian Circles, sicer iz Čikaga, niso prvi, ki jim zaradi trenutne situacije izbira imena povzroča preglavice. Podobno so se v neprijetnem položaju pred enaindvajsetimi leti znašli bostonski Isis, te štiri črke sedaj namreč prej vzbujajo asociacijo na teroristično skupino kot pa na egipčansko boginjo zdravljenja in magije. Kaže, da postmetalci z izbiro imen očitno nimajo sreče.

Neposrečene asociacije na stran, tu smo bili predvsem zaradi glasbe. Srdite, sanjave, hipnotične in glasne. In pri tem Russian Circles niso razočarali, prav tako pa tudi ne tehnična ekipa, ki je poskrbela, da se je zvok iz treh ojačevalcev in dodatnega ozvočenja res zbalansiral, vokalov pa niso imeli priložnosti zafrkniti, ker jih tako ali tako ni bilo. Ameriško inštrumentalno zasedbo od njenega začetka, od leta 2004, sestavljata kitarist Mike Sullivan in bobnar Dave Turncrantz, leta 2007 pa je basista Colina DeKuipera zamenjal Brian Cook, ki ga lahko slišimo tudi pri masivni zasedbi Sumac. Trojica je predstavila nabor skladb iz svojega impresivnega okteta albumov, največ poudarka pa je bilo na glasbi z lanskoletne plošče Gnosis in s plošče Blood Year, ki je izšla leta 2019. Urok, ki ga je sprožila bendova glasba, nas je iz Kina Šiška prenesel naravnost v arktično tundro, luči dvorane pa so postale zevajoče zvezdnato nebo. Bilo je magično, a hkrati neizprosno, Russian Circles pa so se z enournim setom vtisnili v zavest tudi vseh tistih, ki so to zasedbo morda v živo (ali pa sploh) slišali prvič.

Masa ljudi se je nato občutno povečala, zato smo potrebovali še nekaj več časa, da smo se prebili do svežega zraka pred Kinom Šiška. Truma ljudi se je gnetla tudi okoli mize s promocijskim materialom, pri kateri so se prodajale majice in fizični nosilci po pokoronsko visokih cenah. Te pa obiskovalcev niso ustavile, da si ne bi privoščili nakupa spomina na ta večer. Še vedno ujeti v trans, v katerega so nas pahnili Svalbard in Russian Circles, smo po premoru počasi začeli kapljati nazaj v dvorano in si rezervirali pravo mesto za užitek ob glasbi zadnje zasedbe. Švedi Cult of Luna, ena ključnih zasedb atmosferičnega sludgea in postmetala, so zaštartali nekoliko kasneje, kot je bilo predvideno. Bili so edini, ki so imeli kakršnokoli scensko zasnovo, čeprav tu ne govorimo o ogromni zastavi, ki neredko visi na koncertih težjekategornega kova. Namesto te je visela draperija, nanjo pa je bil projiciran črn krog. Ko je šesterica le prišla na oder, je od poslušalstva prejela bučen odziv. Njihov špil je bil res izvrstno ozvočen in izpiljeno orkestriran – z lučkami in meglo vred. Obogatena tehnična spremljava je sovpadala z izborom komadov, večino jih lahko slišimo na lanskoletni plošči The Long Road North, ki jo je za Radio Študent recenziral Klemen Seliškar.

Četudi se je pri nas že začela pomlad, je obiskovalce v dvorani Kina Šiška obdala arktična noč. Vokalist Johannes Persson se je karizmatično gibal po odru, proti koncu koncerta pa je segel v roke slehernemu iz prve vrste. Prijetno je bilo slišati tudi vokal kitarista Fredrika Kihlberga v komadu Beyond I, ki ga v studijski izvedbi sicer slišimo z jazz pevko Mariam Wallentin. Dobro uro dolga pot na sever je bila mestoma kar utrujajoča, še posebej, če vzamemo v zakup, da so se vrata odprla ob pol osmih in da so Svalbard igrali že nekaj pred deveto. Ne glede na to pa so Cult of Luna ponudili bogato izkušnjo. 

Nekaj pred polnočjo je odzvenela zadnja nota z njihove setliste in bend je, tako kot oba pred njim, odkorakal z odra, brez vrnitve. Pravzaprav nobena od zasedb ni izgubljala časa z govorjenjem med skladbami, tako da smo imeli občutek, da glasbeniki pač opravljajo svoje delo. In to delo opravljajo res dobro. Prijetno utrujeni obiskovalci so si odstranili čepke za ušesa, ki so jih bodisi prinesli s sabo ali pa so bili zanje pripravljeni na enem od pultov v Kinu Šiška, in se po polžje odvalili s prizorišča. Sveža noč materinskega dne se je vlekla naprej, vanjo pa je odmevalo navdušeno čebljanje.