Dale Watson se očitno še dobro spominja svojega prvega ljub-ljanskega nastopa pred - kot je sam ugotavljal - štirinajstimi leti. To je bilo v Festivalni dvorani. Včerajšnji nastop se je od tistega razlikoval v celi vrsti razsežnosti. Za začetek je bila druga predskupina tokrat veliko ustreznejša. Boris Perme, ki je nastopil takrat, se gotovo ni ujemal z osnovnim kontek-stom uporniške drže Dalea Watsona proti ustaljenosti razmer v glasbeni industriji countryja. Domača zasedba Eight Bomb, ki nas je uvajala v dogajanje tokrat, v mali dvorani Kina Šiške, v celoti pooseblja te vrednote. Energičnost, predanost, brezkom-promisnost, zanos, tudi spoštovanje do najboljšega izročila in predvsem vrhunsko kompetentnost. Nič presenetljivega, če vemo, da so člani zasedbe Eight Bomb zbrani, da ne rečem izbrani iz raznih rockabilly in sorodnih zasedb, od Cry Baby dalje, iz katere so se razvili, ko sta se Juretu Lenarčiču pridružila še Loz in Marcel, na koncu še bobnar Urban.

Skupina ima za sabo EP Perfect Picture in album Hemispheric, ki pa ne odseva več dovolj dobro tistega, kar zasedba predstavlja sedaj. Na včerajšnjem nastopu so namreč igrali predvsem nove pesmi z albuma, ki bi naj izšel marca letos. Nadvse uigrana in izvedbeno silovita četverica je pokazala, da se na domačem glasbenem prizorišču ne le kali, temveč v že zdavnaj razviti obliki vzpostavlja še ena blagodejna skupina odlične glasbe.

Njihove pesmi sicer lahko opredelimo kot rockabilly, vendar ne gre za kako nostalgično povzemanje nekih kulturnih idiomov iz kakega drugega konteksta in časa, s čimer mislim na odraščanje ameriških najstnikov sredi petdesetih let. Pesmi Eight Bomb so žive, sodobne, seveda pa oprte na razvidno izrazno obliko. V tem okviru imajo člani skupine možnost in sposobnost izraziti vsebine iz sedanjih življenj njih in njihovih poslušalcev.

Skratka, eksploziven nastop, ki me je presenetil, še posebej, ker sem se prvič v živo srečal s to skupino. Navdušili pa so tudi Dalea Watsona.

Po približno pol ure intenzivnega ogrevanja skupine Eight Bomb pred sicer malim številom obiskovalcev, ki pa so z navdušenim odzivom zapolnili prostor, je na oder prikorakal Dale Watson in svoj nastop začel s pesmijo My Baby Makes Me Gravy z aktualnega albuma The Sun Sessions, ki je v dobršni meri opredelil njegov celoten nastop. Duh legendarnega in označevalnega Sun studia je bil vseprisoten, od oblike zasedbe, preko - posledično - zvoka pesmi, njihove vsebine in nasploh usmeritve, ki jo je Dale Watson v komentarjih med izvedbami tudi povzemal. Vseprisoten je bil tudi duh Johnnyja Casha. Celo tako daleč, da me je način Daleove interpretacije vse bolj spominjal na Cashevo, tja do barve glasu. Ne bi presenetilo, če bi Dale Watson prišel na oder in rekel: »Hello, I'm ... Dale Watson!« Vendar tega gotovo ne bo nikoli storil iz spoštovanja. Spoštovanje je nekaj, kar je prežemalo celoten nastop. Spoštovanje do velikanov, od omen-jenega Johnnyja Casha, preko Carla Perkinsa, pa seveda Hanka Williamsa, Leftyja Frizzela in Merla Haggarda. Pesmi zadnjih treh omenjenih je Dale Watson v nadaljevanju tudi izvajal. Ni pa odigral niti ene pesmi Johnnyja Casha, ki pa se ga je, ob omenjanju, spomnil tudi s pesmijo Luther, posvečeno Lutherju Perkinsu, basistu v spremljevalni skupini Johnnyja Casha.

Dale Watson je torej svoj včerajšnji nastop utemeljil v albumu Sun Sessions, z navezavami na vse simbolne pomene Sun studia. Tako je med dobri dve uri dolgim nastopom odigral vrsto pesmi s te izvrstne lanske plošče. Ob tem je povedal, da se konec feb-ruarja ponovno odpravlja v te studie posnet drugi del.

Če je Dale Watson torej sredi devetdesetih - kot sicer že odra-sel glasbenik - začenjal kot upornik proti razvodenelemu in skomercializiranemu nashvillskemu countryju, pa se v zadnjem času očitno napaja pri samih izvorih. V duhu petdesetih, ko se je zvok countryja transformiral v rock and roll. Hkrati je črpal iz kulture ponosne države Lone Star, Teksasa. Že v začet-ku nastopa je odigral nadvse navdahnjeno izvedbo pesmi Truck-stop In La Grange z drugega albuma Blessed Or Damend, tokrat z izdatnim navedkom pesmi La Grange skupine ZZ Top.

Nasploh je bil nastop poln pomenov, navezav in namigov, ki smo jih lahko prepoznavali v pesmih, v načinih njihovih izvedb, nekatere pa je izpostavil tudi Dale Watson sam. Pretanjeno se je dotaknil tudi svoje izgube, smrti zaročenke pred več kot desetimi leti, kar je gotovo prispevalo k temu, da so lasje niti še ne petdesetletnega Dalea Watsona popolnoma beli. Osive-li od vsega hudega.

A Dale Watson je sedaj spet poln energije in zanosa. Ob tem ga podpirata neopisljivo izvrstna The Texas Duo, od katerih basist je proti koncu odpel eno pesem, bobnar pa je v izvedbi pesmi Exit 109 povabil na oder Urbana iz skupine Eight Bomb, da sta uprizorila pravo bobnarsko predstavo. Ob tem so se vsi trije z Daleom Watsonom na čelu spoznavali in vse bolj navduševali nad travarico, občinstvo pa je na razne načine izražalo svoje nav-dušenje.

Če je bil torej prvi nastop Dalea Watsona v Festivalni dvorani pred desetletjem in pol - vsaj zame - precej komorno delujoč, z desetmetrskim razmikom med odrom in stoli, na katerih so poslu-šno sedeli disciplinirani poslušalci, pa je bil včerajšnji popolno nasprotje. Klubski nastop v najboljši obliki. Izredna zasedba, ki je z na videz minimalnimi sredstvi, z osnovnim kom-pletom bobnov, s kontrabasom, kitaro in s človeškim glasom ustvarjala nadvse večplastno glasbo, ki je segala onkraj okvir-jev omejujočih slogovnih oznak. Ne le country pesmi v najbolj-ši, najbolj iskreni in najbolj prepričljivi obliki, temveč odmevi drugih izraznih glasbenih oblik, tja do jazza in naprej.

V izteku nastopa je Dale Watson odigral še poklon Willieju Nel-sonu z izvedbo pesmi Funny How Time Slips Away in zaključil zares odličen nastop s pesmijo Texas Boogie s prvega albuma Cheatin' Heart Attack. Krog je bil sklenjen. Vrnili smo se na izhodišče. Vendar, kakšno potovanje smo doživeli!