Orto bar, Gala Hala, Channel Zero, Klub Gromka in Jalla Jalla, 21. 1. 2023

V petek in soboto, 20. in 21. januarja 2023, sta Vesela dihurčka z dvodnevnim festivalom Dirty Skunks Fest: 20 Years of Stench v petih klubih z več kot štiridesetimi nastopajočimi bendi in kolektivi zabeležila dvajset oziroma enaindvajset let delovanja. Koncerti so se zvrstili v Orto baru in na Metelkovi, v Gala hali, Channel Zeru, Gromki in Jalli Jalli, afterice pa so se z različnimi kolektivi v Gali, Channelu in Gromki odvijale do zgodnjega jutra.

Dvodnevni program je bil zastavljen ambiciozno in čeprav je bil že petkov program nabit s dobrimi koncerti, je sobotni urnik ponudil prav toliko nezgrešljivih špilov, ki so se začeli ob zgodnji sedmi uri zvečer, a kljub temu uspeli privabiti večje število obiskovalcev. Eden takšnih je bil koncert postojnskega bratskega death/grind dua Nefarious Vermin, ki je ob osmi večerni prijetno zapolnil Gromko. Gre za bend, ki mu uspe samo z bobni, kitaro in kruljenjem ustvariti žmohten flow in za dano zvrst morda presenetljivo poslušalca zvleče v trans. Folk je želel še, a je moral program teči naprej. Sočasno v Channelu Sakrabolt niso uspeli privabiti toliko obiskovalcev kot brata Vermin, a so bili poskočni, vokalist je tudi počepnil na robu odra, da je lahko nekaj posameznikov zapelo v mikrofon. Na oder je skočil tudi Lovro, kot smo izvedeli na enem od kasnejših koncertov, in v komade posegel z bolj globokim vokalom, kar je izpadlo precej fino. Bend si je želel raztur, a ga z izjemo par posameznikov ni bilo.

Po nedolžnem prehajanju od kluba do kluba nismo vedeli, da nas bo ta raztur pričakal nekoliko kasneje v večeru. Jalla Jalla je bila nekoliko zapostavljena, ponudila je štiri koncerte v dveh večerih, a marsikdo niti ni opazil, da se tam dogaja kakšen koncert. Ulovili smo bend Strayaway, pank rock zasedbo, ki je s trobentaškim sviranjem ustvarila tudi nekaj ska filinga, poslušala pa ga je približno dvajsetglava publika. Pavza med komadi je v pričakovanju nadaljevanja postregla s skoraj smrtno tišino, kakršne drugod med komadi ni bilo slišati. V Gromki so nato Postojnčani CarlxJohnson popolnoma nagnetli prostor. Trio deli bobnarja z Nefarious Vermin, tako da je ta lahko zadihal tistih dvajset minut, nato pa že sedel za bobni naslednjega benda. Gromko je zasedba razvnela, v prvih vrstah je divjalo nekaj obrazov MKNŽ klape. Lani avgusta ste lahko bili v Nadinem klubu priča izvrstnemu koncertu CarlxJohnsonov, ko so pospremili kanadsko hardcore pank zasedbo Chain Whip. Vokalista je morala takrat prevzeti nekakšna huda sila, videli in slišali smo namreč izjemno intenziven performans, pri katerem je bilo videti, kot da ga je pripeljal na rob prepada, na rob solz. Fantastično, a vendarle ne tako zelo intenzivno vzdušje je preželo tudi koncert v sklopu obletnice Dirty Skunksov. Veliko mlajših obiskovalcev si je duška dalo tik pred odrom, seveda s pravim mošem in plavanjem nad soposlušalci.

Nekaj čez deveto uro zvečer je v Channelu nastopil duo It’s Everyone Else, ki je predstavljal svojo zadnjo ploščo Pirouette. Plošča je izšla lani in požela veliko dobrih kritik, zato smo pričakovali napolnjenost prizorišča, ki se je postopno zapolnilo, vendar pustilo nekaj lukenj, ki bi jih zlahka napolnila še kakšna dva ducata glav. Videti je bilo, da sta se glasbenika na odru počutila domače. Brez težav sta prekinila tišino in poslušalce popeljala v industrializirano zvočno pripoved. Zlahka sta ustvarila mrakobno in hkrati domačno, prijetno vzdušje in pustila vtis najglasnejših nastopajočih projektov obeh večerov festa, kljub temu da ustvarjalca operirata samo z mašinerijo; ni bobnov, ni kitar. Vzdušje je bilo težaško, zvok njune muzike nas je pogoltnil in prijetno ožel. Popoln obrat so ponudili The Mor(R)ons v Gromki, ki niso uspeli napolniti prostora, tisti, ki so zdržali skozi priredbo komada 21st Century Digital Boy in ostali na koncertu, pa so na bendov pank rock tudi zaplesali.

Gala hala je svoj veliki prostor ponudila zasedbi Auto in ostala pretežno prazna, čeprav se je publika, v katero so kapljali bolj indie obiskovalci, počasi večala, a nato znova zmanjšala. Spraševali smo se, kje so vsi poslušalci. Seveda so obiskali Orto bar, kjer so mnogi komaj čakali Gutalax, že nekoliko prežvečen češki zabavljaški goregrind bend, ki smo ga v Sloveniji slišali mnogokrat. Auto so s svojo večinoma inštrumentalno prog rock psihedelijo šofirali med poskočnejšim in počasnejšim ritmom. V nekem trenutku se je zazdelo, da nas je bend teleportiral v doorsovska šestdeseta leta, in to je bil tudi najboljši del koncerta zasedbe. Ta, zadnji del koncerta, so lepo gradili do vrhunca, takrat pa je bila na celotnem festivalu publika videti najbolj prijetno zamaknjena, nasmejana, plavajoča, v pričakovanju vrhunca, ki ga je tudi doživela v skorajda doomsterskem progresivnem psihedeliranju.

Tudi Channel je bil v času koncerta prog metal dvojca U$IŁ malo luknjičast. Zdi se, da so slote, ki so jih v petek polnili death metal bendi, v soboto zapolnili predvsem progresivni rock in metal bendi. Klub se je počasi polnil, ko je folk prišel pošnofat na koncert z drugih dveh prizorišč, Gale in Gromke. Kitarist je občasno obiskovalce pobaral z nekaj besedami in med drugim dejal, da je to glasba za namizni fuzbal – namreč glasba, ki med komadi zahteva obvezno štelanje zgonenih strun, med katerim se slišijo udarci fake nogometašev z igralne mize na desni strani kluba. Precej več publike je požela thrashmetalska zasedba Eruption, ki je v Gali sprva štartala pred dokaj izpraznjenim podestom. Ko je vokalist naznanil moš, se je nekaj obiskovalcev, ki so postopali bližje odra, skorajda skrilo v temino ozadja. Črna množica je opazno napolnila predvsem prostor pred samim klubom. Metelkova je bila namreč v soboto relativno prazna, po drugi strani pa na nekaj zgodnejših koncertih presenetljivo polna. A okoli enajste se je nabralo na kupe metalcev, bržkone tistih, ki so sobotni večer najprej preživeli na koncertih v Ortu, kjer so špilali doomsterji Mist, klubski maratonci Decair, deathmetalci Ashine in že omenjeni Gutalax, najprepoznavnejša zasedba od treh tujih nastopajočih. Obiskovalci so se nato iz preddverja Gale premaknili v njeno notranjost, kjer so v skoraj polnem prostoru dočakali novo muziko in zaključek koncerta mednarodno priljubljenih Eruption, ki so spodbudili tudi nekaj dajvov, predvsem pa megle in brzine.

Tačas pa se je na drugem koncu Metelkove morda na presenečenje mnogih, no, ali pa tudi ne, zbrala neizmerna množica obiskovalcev koncerta Smedje in smetk, tako da čuvaji kluba obiskovalcev niso več spustili čez grajska vrata. Takoj, ko je edini one man projekt festa stopil na oder in predstavil svoje kratke skladbe, so obiskovalci pred odrom začeli noreti. Na mlado publiko je njegov nastop učinkoval podobno kot v petek zasedba Iamdisease, ki je, tako kot Smedja, do zadnjega zapolnila Gromko. Oba projekta sta vzbudila enak občutek res izvrstne koncertne izvedbe in iskrenega uživaštva publike, ki je le stežka ostala na miru, nekaj posameznikov pa je skočilo na oder in prepevalo besedila ali pa se odvrglo na roke zgoščenega občinstva. Smedja je predstavil kar nekaj skladb s svoje zadnje plošče Štirje smetni časi, za to priložnost pa prvič, zadnjič in nikoli več zaigral še komad Dilerja dreka, ki ga je pripravil ekskluzivno za obletnični festival. Lahko bi rekli, da je ta one man band poleg Iamdisease in Human Host Body, ki smo jih slišali v nadaljevanju, požel največ vsega, kar se na koncertu da požeti, festival pa je pokazal oziroma potrdil, da publika res prispeva oziroma kar ustvari pol vzdušja.

Channel Zero je bil povsem nepripravljeno premajhen za Human Host Body, ki so koncert otvorili z brezčasnim hitičem Grobovi globin s splita z zasedbo Storm of Sedition. Neizmerna gužva, vročica noči, gnev, bes in švic sta prevzela tako vokalista kot sopjevače v publiki. Bend, enako kot Smedja, ni pričakoval toliko obiskovalcev in takšnega vzdušja in je dal od sebe vse, kar je zmogel. Množica se je v prvih vrstah takoj razvnela in v nagnetenem klubu pričela na polno divjat na glasbo tega uigranega benda. Koncert nas je spomnil, da smo živo izvedbo glasbe Human Host Body pogrešali. Za obiskovalce, ki so zasedbo videli in slišali prvič, je to moralo biti noro doživetje, podobno kot na najbolj obiskanih koncertih dveh večerov, pa je bil to tudi koncert, na katerem je večina ostala prikovana ali pa zdivjana od začetka do konca, seveda ojačan z mnogimi moši in dajvi z odra in moledovanjem za še. Poseben shout out je zasluženo prejela ekipa iz postojnskega Kontejnerja iz prvih vrst pod odrom. Zaključni komad je iz navdušene in pozitivno pretresene publike izzval neizmerno ekstatičnost, ki je najbrž ni pričakovala niti sama publika.

Na Neuromancerju v Gromki smo uleteli v podobno gnečo kot na vseh (pre)polnih koncertih, vendar vztrajno čakanje na prostor ni trajalo dolgo. Obiskovalci, ki so ostali pred prepolnim klubom, so se namreč neobotavljivo odpravili na še zadnjo koncertno postojanko sobotnega večera. Zapolnjeni Gala hali je okoli polnoči svoj tabernakelj obiskovalcem odprla relativno nova, težko pričakovana zasedba Kamra. To je bil bendov drugi koncert na Metelkovi, potem ko so konec oktobra lani v sosednjem Channel Zeru prvič razkrili svojo skrivnostno razširjeno zasedbo in novo glasbo z aktualnega dolgometražnega prvenca Cerebral Alchemy. Zvok, ki bi ga opisali kot atmosferični black/death metal, je sprva malo pešal, kitare so bile nekoliko nerazločljive, slabo smo slišali tudi vokal, a se je skozi koncert oboje izboljšalo ali pa smo v vsem mogočnem trušču kar malo onemeli in oglušeli. Tisti, ki glasbo benda spremljajo od samega začetka, ko je bend kot duo slovensko metalsko sceno presenetil z dvokomadnim EP-jem Conversing with Ghosts, so bendov najboljši komad, Oozing the Thirteenth Hour, ki je prostor našel tudi na aktualni plošči in ki jo otvori in med komadom tudi prelomi srhljiva elektronska viža, použili kot tekočino iz skrivnostnega svetega grala. Kamrin nastop, ki ga odlikuje predvsem vokalistova interpretacija, je bil teatralen, a hkrati zelo pristen. Lahko bi rekli, da so glasbeniki za zaključek koncertnega dela dvodnevnega festivala poslušalce pahnili v ekstazo, ki so jo po cirka dvajsetih koncertih nekoliko zrahljali kolektiva Kibernet Kriminalität in aseben ter DJ Ćelik aka Šećeru, ki so vajeti afteric prevzeli okoli ene ure zjutraj in jih držali do zore.

Ob zaključku smo zadovoljno premlevali dogodek Veselih dihurčkov, ki sta ob svojem velikem rojstnem dnevu obiskovalcem v dveh dneh ponudila zajetno število kvalitetnih in pretehtano odbranih glasbenih aktov. Festival se je izkazal za obilen ruski bife za različne okuse in serviral odgovor na vprašanje, kje je najti fino domačo muziko. Dihurčkoma je uspelo na kup zbrati kilograme dobre robe in nam to robo tudi uspešno zdilati. Čeprav to ni prvi od zajetnejših rojstnodnevnih dogodkov, ki sta jih Dihurčka organizirala, bi utegnil biti Dirty Skunks Fest: 20 Years of Stench njun najzajetnejši festival in festival, ki je do sedaj ponudil najkvalitetnejši lajnap domačih težjekitarskih bendov. Vse se začne pri podpori domače scene, zato naj se ta ne konča. Dolgo smo čakali in dočakali dogodek, ki je v svetovnem merilu majhen, za domačo sceno pa v mnogih pogledih velik festival. Na še mnogo dihurjih let! Naj smrdi – dokler kaj vohamo, vsaj nismo mrtvi!

arts & crafts by iseewizards illustrations

Naslovna fotografija: Kamra [Nina Zajc]