Orto bar, Gala hala, Channel Zero, Klub Gromka in Jalla Jalla, 20. 1. 2023

Ko razmišljamo o času, ki nam je na voljo v obliki življenja, predstavlja dvajset let precej dolgo dobo. V prvih dveh dekadah oseba postane polnoletna, lahko opravi izpit za avto, se sooči s prvimi izgubami in tako naprej. Dvajset let opravljanja istega poklica se zdi še daljše obdobje, sploh ko govorimo o statusu samozaposlenega v kulturi, statusu, ki s seboj prinaša preveč negotovosti, finančne nestabilnosti in prevzemanja odgovornosti v nepredvidljivih okoliščinah. Ampak, hej, tukaj smo. Črt Batagelj in Matej Ahlin sta pod umetniškim imenom Veseli dihurčki leta 2022 zabeležila dvajset let smrdljivega glasbenega obratovanja, praznovanje pa se je zaradi svetovne polomije zdravja zamaknilo za eno leto.

Radostni dogodek dvajsete in enaindvajsete obletnice delovanja sta Dihurčka 20. in 21. januarja 2023 zapečatila z dvodnevnim festivalom Dirty Skunks Fest: 20 Years of Stench v kar petih klubih z več kot štiridesetimi nastopajočimi bendi in kolektivi. Koncerti so se zvrstili v Orto baru in štirih klubih na Metelkovi, v Gala hali, Channel Zeru, Gromki in Jalli Jalli, klubsko rajanje pa se je z različnimi kolektivi do jutra odvijalo v treh klubih, v Gali, Channelu in Gromki. Program se je tako v petek kot soboto začel relativno zgodaj, točno ob zapovedani sedmi uri zvečer. Ker se je hkrati odvijala množica koncertov na več prizoriščih, je bilo nemogoče v celoti ali kdaj sploh slišati prav vse nastopajoče, mestoma pa je to zahtevalo nekaj logističnih predpriprav in vnaprejšnje določanje prioritet, pri čemer smo si bende lahko sproti odbirali s fino oblikovanih plakatov s časovnicami pri vseh klubih. Prekrivajoč se urnik je že ustaljena praksa festivalov, a je zaradi ponujene raznovrstnosti prej dobrodošel element takšnih dogodkov kot pa primer slabe prakse.

Orto bar je za razvoj tandema Dirty Skunks ključen, saj sta v zgodnjih dneh Batagelj in Ahlin prav tam organizirala največ koncertov, preden sta svoje sodelovanje razširila tudi v druge ljubljanske klube. Orto k sreči stoji blizu Metelkove, a je bilo vseeno rahlo zoprno iti tja in nazaj, ker je to pomenilo, da bo treba žrtvovati kak komad od benda, ki bi ga želeli slišati. Posledično nam je ušel nastop modernih težkokategornikov In Heaven, uleteli pa smo direkt na melodično death metal zasedbo iz Baške Grape, Agan, ki je v veliki dvorani kluba uspela na noge spraviti kar lepo število čupave množice. Nastop je bil suveren, zvok težak, petje pa mogočno, ker so besedila, občasno zapisana tudi v slovenščini, peli še bojevniki v avditoriju. Za njimi so oder zasedli zasavski neothrasherji Terminal Disease, ki so pod odrom ustvarili pravi kaos. Kombinacija težkih rifov, zagruvanih ritmov, občasnih hitrostrelnih vložkov in melodike, okronana z odličnim vokalom, ni pustila nikogar ravnodušnega. Vendarle pa je nekaj energije ostalo še za veteranske ekstremneže Dekadent, ki so set začuda odprli s precej dronovsko zvenečim komadom, ki nam je dal takoj vedeti, da bo zvok tu dosegel višek. Ljubljanski kvartet je predstavil presek svoje obsežne diskografije, vse do zadnjega komada pa je v Orto zaradi njih bežal velik del dolgolascev in dolgolask z Metelkove.

Na Metelkovi smo si v petek najprej privoščili glasbo zasedbe Siderean, ki je prva nastopila v Gala hali. Petčlanski bend, ki je svoj zvok zgradil okrog glasbe, prežete z oznako kozmičnega death metala, je obiskovalcem ponudil material z vrhunskega prvenca Lost On Void's Horizon iz leta 2021. V času, odkar je plošča izšla, je zasedba pridobila dodatno prepoznavnost, tudi zato, ker je s sorodno zasedbo Kamra sooblikovala nov, sodobnejši zvok slovenskega metala. Gala je bila dodobra zapolnjena, odeta v modrino, obiskovalci pa zadovoljni. Prve koncerte ptujskih Infected, nagajivih ljubljanskih rockerjev Dust Collector in slovenjgraških klubskih maratoncev, di(v)jakov Bibliban v Channelu, Gromki in Jalli smo s težkim srcem sfalili zaradi mudenja skozi mesto in nato zaradi plavanja po vesolju Siderean za rep ujeli zaključni rif nastopa RŠ-u dobro znanih postojnskih instrumental grunge stoner rockerjev Blackoutt. 

Po prehodu od Gale do Channela je nato za kratek čas luknjasto Gromko zapolnil zvok inštrumentalnih progresivcev Monstrumental, ki so tamkaj nastopili prvič. Triev studijski material je v živo izpadel manj pološčeno in bolj žmohtno kot na platah, člani pa so ponudili tudi nekaj novega materiala in predstavili še novo članico Uršo, skrbnico nekoliko toolovske vizualne podobe živih nastopov benda, ki je z zaključnim komadom Gromko precej razvnel. Podobno presenečenje so v zapolnjenem Channelu ponudili Pink Panker, ob tem pa spodbudili nežnejši moš in nekaj odskokov z odra. Morda je bila deseta večerna še nekoliko prezgodnja za resnejši moš, a se je ta počasi že kuhal. Za razliko od publike na špilu Monstrumental, kjer je gostota obiskovalcev variirala, je bila publika v Channelu na Pink Pankerjih vseskozi enakomerno gosta, marsikdo pa je skupaj z bendom odpel kak komad ali dva. 

Nekoliko otožni smo postopali ob koncertu Suzi soprano, ko je v Gala hali po Siderean zazevala kozmična praznina. Špil izvrstnega energičnega tričlanskega benda bi lahko bil eden najboljših v večeru, a se je zasedba soočila z nekaj tehničnimi težavami in obžalovanja vredno razredčeno publiko. Bendova razštelana prezenca je ne glede na situacijo prevzela, posameznike razplesala, nekaj pa se jih je pogumno povzpelo tudi na oder, nato pa je bil koncert nenavadno abruptno prekinjen. Ko so Suzi soprano zaključevali nastop, so v Gromki že štartali Primorci Iamdisease, ki so obiskovalce razvajali s preigravanjem skladb z zadnje plošče Praznina, ki je izšla pred davnimi devetimi leti. Do zadnjega vogla nabit klub je vse komade odpel skupaj z bendom. Zanimivo je bilo videti mešanico različnih generacij, pred odrom veliko mladih obiskovalcev, mladih panksov, ki so opravili domačo nalogo, v zameno za to pa so bili deležni enega najboljših koncertov dvodnevnega festa. Čas hitro beži, a po toliko letih je praznina očitno še vedno aktualna, Iamdisease pa se starajo kot dobro vino.

Po zaključku koncerta Iamdisease smo se pomudili v Channelu, kjer je nastopila Smrt, mlada deathmetalska zasedba iz Turnišča. Za dano zvrst ravno prav nastopaški bend je pobral verjetno največ mlajše publike, ki pa se na vokalistov poziv za moš sprva ni odzvala, zato je kar sam malo odletel med poslušalce. Videti je, da gre za obetaven bend, ki je zaenkrat ponudil nekaj EP-jev in pred tremi leti tudi prvi dolgometražec. Sočasno so v Gala hali Slovenjgradčani Britof podobno kot Iamdisease poskrbeli za enega od vrhuncev festivala. Privabili so res veliko publiko in to takšno, ki je bila vidno vpeta v dogajanje. V dveh festivalskih dneh Gala verjetno ni bila tako polna kot med njihovim sviranjem. Trio je žgal, glasbeniki so se potili v majicah Black Flag in Baroness, obiskovalci pa so švic in muziko požirali iz bendovih rok. Lani so izdali svoj drugi, do sedaj najboljši izdelek Ruins, kvaliteta plošče pa se je pred našimi očmi in ušesi meseno utelesila v živem nastopu.

V Channelu je ob polnoči nastopila legendarna, četrt stoletja delujoča velenjska thrash zasedba Kaoz, ki je spodbudila preobrat v publiki. Ta stari so vedeli, kam morajo iti. Očaki na odru so bili dokaj v formi, nastrojeni, z vajbom pa obudili spomin na obdobje popularizacije Sepulture in raznih thrasherskih zasedb, denimo Machine Head in podobnih bendov, ki so pred dvema desetletjema zaznamovali in tudi krojili metalsko sceno v Velenju. Vokal je sem in tja malo popešal, a bolj ko se je razživela publika, bolj se je razživel bend, pred oder pa je postopno prikapljal še kakšen obiskovalec več. Smrt boga in otrok oziroma SBO so kot zadnji nastopajoči pred afterico v Gala halo pritegnili skoraj popolnoma drugo, mlajšo publiko. Zasedba je poštrlela iz seznama nastopajočih, vendarle pa ni tako nenavadno, da je bila vanj vključena. Vesela dihurčka sploh zadnja leta stremita k širši žanrski raznolikosti, pri tem pa sta bila ena prvih organizatorjev, ki se nista ukalupila po posamezni subkulturi.

Ob nastopu SBO je bila morda prvič opazna izrazita rošada publike. Zasedbi ni uspelo zadržati poslušalcev, ki so z navdušenjem spremljali Britof. Obiskovalci, ki so prišli na ta koncert, so vidno uživali in z navdušenjem v en glas prepevali besedila skladb Tipi so pičke in Sara Bezovšek, ki sta danes že party klasiki. Poleg starejših skladb so predstavili tudi nekaj komadov s svoje zadnje plošče Trans. Preprosta struktura komadov in s tem njihova priljudnost sta omogočili aktivacijo spominske pene, basovsko poudarjene podlage pa so poskrbele, da je obiskovalcem zmanjkalo tal pod nogami. Skratka, dober recept za žur, ki se je pozno v jutro nadaljeval v družbi kolektivov Nimaš izbire, Everything Goes in 80s Crew.

Program je bil zastavljen ambiciozno in je ponudil dober nabor domačih bendov z raznolikih težjekitarskih žanrov, pretežno zasedb, ki so v zadnjem času na sceni na novo vzniknile, ponudile novo muziko ali pa so bile vpete v delovanje Dirty Skunksov že leta, če ne desetletja. Ob vseh vrhuncih petkovega večera si nikakor nismo mogli zamisliti, kakšen vzhičen raztur nas bo pričakal naslednji dan, v sobotnem delu festivala, njegov smrad pa smo raztresli v drugem delu recenzije.

arts & crafts by iseewizards illustrations

Naslovna fotografija: Britof [Sara Šabjan]