Kino Šiška, 8. 11. 2014

Katedralo, ki so jo res dobro napolnili generacijsko mešani mednarodni ljubitelji lika in dela pevca in pianista iz New Orleansa, Maca Rebbenacka, svetovno znanega pod umetniškim imenom Dr. John, je najprej pozdravila pozavnistka Sarah Morrow, sicer vodja rasno mešane petčlanske spremljevalne zasedbe in producentka novega Doktorjevega albuma Ske-Dat-De-Dat: The Spirit of Satch. “Kakooo steee?” je v slovenščini jasno in razločno nagovorila občinstvo. “Does anybody need a doctor?” je nadaljevala energična glasbenica, ki je tekom večera s svojimi vpadi dajala živahnost nastopu in glasbi skupine Dr. Johna. Ja, Sarah, država ga potrebuje, ampak Mac pri tem ne more pomagati. Sicer pa je bilo občinstvo videti pripravljeno na dobro, staromodno seanso New Orleans voodoo funka in jazza. ”Ena, dva, tri. Ena, dva, tri,” je Sarah dala ritem in pognala parni stroj, ki je nežno gruval naslednji dve uri.

Ko Dr. John, ki ob pomoči dveh palic na oder prikoraka s previdnimi zibajočimi se koraki v mokasinkah iz kačjega usnja in začne prebirati po klavirju v enkratnem boogie woogie slogu in zarenči s svojim raskavim glasom, začutiš, da je možakar enkraten. Doktorjev glas je polomljen, a v svoji ritmični nakuliranosti nadvse izrazit. Naprezanja Doktor sploh ne potrebuje, dovolj je, da s petjem sledi lebdečemu klavirju, in magija je tu. Pesmi Doctor Is In, Iko Iko in Locked Down so za ogrevanje, ko pridejo do How Come My Dog Don't Bark When You Come Around? iz leta 1992, se je skupina ujela in zagrabila prijeten tempo, ki ga do držala dobri dve uri koncerta.

Zvok skupine, ki nosi ime The Nite Trippers, ni psihedelično voodoo rockovski, pač pa predvsem suvereno jazzerski, pri čemer se basist in bobnar pustita voditi klaviaturistu, ki suvereno usmerja ladjo s Hammondom, kitarist pride bolj do izraza v bluesovskih skladbah, pozavnistka, ki domiselno uporablja efekte, pa s svojimi vložki razživi godbo, ki se na trenutke zabubi v milino. Dr. John solira in ta glasbena podlaga je narejena, da daje zaledje njegovemu raznovrstnemu igranju klavirja. Dva izmed doktorjevih največjih hitov I Walked on Guilded Splinters, psihedelično rockovska  pesem, ki ponazarja prvo obdobje Dr. Johna, in Right Place Wrong Time dobita v izvedbi skupine izrazito zrelo jazz funkovsko podobo. Izvedbam mogoče manjka vročina, ki jo imata v izvirni studijski izvedbi in ki bi jo lahko imeli z mlajšimi bolj rockovsko usmerjenimi glasbeniki, ampak Dr. John ni v tej štimungi, zato so vrhunci koncerta pri drugih skladbah. V skladbi Mama and Papa, priredbi Earla Kinga, občinstvo razveseli z igranjem kitare, Motherless Child, ki jo je posnel tudi na novem albumu, prekrasno interpretira, Such a Night, s katero zaključi prvi del koncerta, pa zažari s svojo čarobnostjo.  

Predstava Dr. Johna v principu sledi formatu, ki se je ustalil pri koncertih jazz in blues legend. Slovitega glasbenika podpira vešča skupina, nivo izvedbe pesmi nekoliko niha med koncertom, obveznim skladbam so dodane pesmi, ki glasbenikom razbijajo monotonijo, predstava ni pretirano razkošna, ima svoje atrakcije, a je vendarle znotraj budžeta, koncert pa je zastavljen tako, da pride do momenta, kjer imajo vsi glasbeniki svojo solistično točko. To je format, s katerim ni mogoče zgrešiti, a znotraj tega formata se Dr. John pri svojih 74, od katerih je dobrih 30 let preživel v tesnem stiku z raznimi substancami, ne skriva, pač pa jasno stoji v središču glasbe in s svojim čudovitim igranjem klavirja nosi levji delež zvoka. Igranje, podobno igranju spremljevalnih glasbenikov v njegovi skupini, smo verjetno slišali drugje, toda Dr. John je preprosto edinstven. In prav zaradi njega smo bili včeraj v Šiški. Dobra terapija enkratne glasbene veščine.