Kino Šiška, 24. 11. 2014

»Mislim, da so ljudje kar nekoliko presenečeni, ko nas vidijo igrati v živo,« je v enem izmed intervjujev o koncertnih nastopih izjavil brkati in suhorasli frontman londonskih Dry The River, Peter Liddle, ter se s tem skoraj ne bi mogel bolj približati resnici. Če kaj, potem je nova edicija IndeKŠ lekcije na ponedeljkov večer obnovila tezo, da knjige ne velja soditi po njeni platnici, saj se presenečenja običajno skrivajo prav tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

Britanski četverec, ki je v letošnjem letu ostal brez polnopravnega člana Willa Harveyja ter zaradi domala nerešljivih studijskih zagonetk ob snemanju aktualne plošče Alarms In The Heart svojo eksistencialnost skoraj postavil na klin, je oder šišenske Komune brez pomoči predsidračev zasedel trideset minut čez deveto uro ter nas nemudoma zazibal ob dramatičnih zvokih skladbe Hidden Hand.

Zasedba, ki močno koketira z aktualno indie folkovsko strujo, je hitro pokazala, da goji izjemen čut tudi za dinamičnost in himničnost, kar je v polju omenjenega žanra drzna prevetritev. Iz skladbe v skladbo se je izrisovala večpolarnost oziroma večznačnost glasbene tradicije Dry The River, kjer se še tako popovski nastavki redko kot taki tudi zaključijo. V njihovi glasbi je moč zapaziti folkloro post britpopa sonarodnjakov Travis, stadionskost The Killers, poetskost Fleet Foxes ali melodramatičnost Snow Patrol. Toda bolj ko smo se približevali vrelišču nastopa, bolj je živa izkušnja izrisovala, da četverec svojo idejnost potiska še precej globje, v močno podprt ameriški alternativni kitarski rock, post hardcore, kamor je v preteklem desetletju že odneslo njihove sonarodnjake Biffy Clyro. 

Kitarist Matthew Taylor ne potrebuje prav veliko prigovarjanja, da skozi ojačevalce spusti glasen distorziran zvok in se brez vsakršnih zadržkov spoprime tudi z atmosferičnostjo post-rocka. Šele z živim nastopom se je izkristaliziralo, da so Dry The River na nek način odgovor ali bolje produkt zadnje MTV-jevske milenijske epizode, utrinek vsega skupnega, kar smo imeli priložnost kupiti pod nalepko “alternative”, ki za nameček, skoraj nerazumljeno, deluje. 

Pričakovana sanjajoča fleetfoxovska harmoničnost, v katero je nov studijski izdelek oblekel Valgeir Sigurðsson, je na površje uhajala priložnostno, najpogosteje ob spremljavi tišine ali akustičnih zvočil, s katerimi so člani Dry The River nadomeščali orkestracije. V zameno smo dobili glasnost, epskost in neustrašno ambicioznost, ki so za spremembo prav osvobajajoče donele iz zvočnikov šišenske Komune. Če smo pri tem vneto čakali, da se bodo v glasbenem mišmašu enostavno razpočili, pa je bilo kot protiutež moč odkrivati dovolj prostora za intimo in čutnost, ki je ni mogel ugasniti niti slišno bolehni vokal Petra Liddla. Žgoleči falzet je s svojimi pohajkovanji skupku pestrih zvočnih barv zgolj dodajal nove odtenke. V vsakem trenutku nastopa smo lahko uslišali izdelanost in stilsko dovršenost zasedbe in če je formacija s tako očitnimi mainstreamovskimi apetiti hkrati pripravljena sprejemati toliko drznih potez, ji na njihovi glasbeni poti lahko zaželimo zgolj srečo. 

Dikcije je bilo med nastopom komaj kaj. Zasedba z njo ni želela rušiti atmosfere, ki jo je cel večer vztrajno gradila. Na oder so se vrnili enkrat, se opravičili zaradi načetosti ter zaključili neustrašno, kot bi zbežali iz glasbene vinjete glasnih devetdesetih. Njihovo sklepno dejanje je z odobravajočim aplavzom pospremilo približno sedemdeset obiskovalcev.