Grad Snežnik, 21. 7. 2024

V nedeljo smo se mudili na festivalu Plavajoči grad oziroma Floating Express 2024, ki je letos potekal v zelo okrnjeni obliki. Obiskali smo dogodek Grad Snežnik Express, ki bi moral potekati v petek zvečer in v soboto čez dan, a so organizatorji zaradi slabe vremenske napovedi festival prestavili na sobotni večer in nedeljo. Kampiranje za razliko od prejšnjih let letos ni bilo predvideno, prodajale se niso niti karte, temveč je festival temeljil na prostovoljnih prispevkih, ki smo jih na dan dogodkov prispevali obiskovalci.

Prelepega nedeljskega dneva, ki smo ga za obisk festivala izbrali zaradi pestrejše koncertne ponudbe, si skoraj ne bi mogli zamisliti lepše, kot smo ga doživeli na Plavajočem gradu. Udobno nameščeni na piknik odejah, v senci pod mogočnimi drevesi, v pisani družbi, ki je, kot je značilno za festival, združevala družine z otroki, mlado in staro in obilico štirinožnih prijateljev. Vse to ob poslušanju v glavnem etno glasbe, ki se neverjetno harmonično zlije z okoljem festivala. 

Organizatorji so kljub manjši obliki festivala tudi letos, praktično brez finančne in logistične podpore, poskrbeli za veliko kvalitetnih glasbenih izvedb. Celodnevno dogajanje se je nekaj po 10. uri zjutraj začelo z Malco pod hrastom, kjer smo ob spremljavi dveh kitar in moških glasov lahko tudi malo pozajtrkovali. Od poldneva naprej se je festival nadaljeval z vsaj po dvema koncertoma na različnih odrih na vsako polno uro, obiskovalci pa smo, kot navadno, lahko uživali tudi v neglasbenem programu. Ta je med drugim vključeval lutkovno predstavo, delavnico in seveda nekaj grajskega pridiha – možnost streljanja z lokom in metanja sekir.

Čez dan smo tako morali sprejemati odločitve, kateri koncert obiskati v prihodnje. Ker smo jih poslušali kar nekaj, bomo v recenziji podrobneje izpostavili tiste, ki so pustili največji vtis. Najprej smo poslušali koncert violinista Hakima Guettata, čigar muzika sloni na tradicionalni tunizijski glasbi z improvizacijo. Nato smo na istem odru od arabske potovali do indijske glasbene kulture, kjer je bil v ospredju indijski flavtist, ob njem pa je na odru stala še raznolika osemčlanska zasedba. Od tukaj smo se odpravili na oder z imenom 5 debelih, kjer smo lahko prisluhnili zasedbi Let Me Sleep Alone, ki je izvajala italo-gypsy balkan glasbo. 

Koncerti na Plavajočem gradu so sproščeni, razigrani, z odra prihajajo prikriti in glasni nasmeški, pogosto zamujajo in večina se jih zaključi tako, da na odru stojijo še muzičarji iz publike. To je festival, na katerem glasbeniki resnično nastopajo za svojo dušo. Tudi poslušalstvo je vse prej kot zahtevno – z izjemno dobro voljo in razumevanjem sprejme napake, se nasmeji nerodnim trenutkom in sočloveku. Otroci brezskrbno tekajo in se igrajo na travnikih, psi se prosto sprehajajo med obiskovalci. To brezskrbno vzdušje hitro posvojimo vsi udeleženci festivala in med sprehajanjem po stojnicah hitro zamudimo delček kakšnega koncerta. Tega si zaradi celotnega zen počutja niti ne očitamo preveč. To se nam je zgodilo pred koncertom dua Odd slovenske violinistke Gaje Sušelj in francoskega čelista Tobyja Kuhna. Vendarle smo polovico koncerta ujeli in bili priča tako meditativnim, nežnim glasbenim trenutkom kot energičnim, vznesenim momentom. Duo je izvedel glasbo s svojega novega albuma, ki je izšel dva dni po koncertu, 23. julija, in obsega vse od bolgarskih melodij do sodobnih americana komadov. Oba glasbenika virtuozno rokujeta s svojim inštrumentom tako v tehničnem kot tonskem smislu, na odru pa se med njima plete neverjetna povezava, prežeta z igrivostjo in spontanostjo.

Gaja Sušelj se je na koncertu Abuja Guzuma, ki izvaja etno glasbo z juga Turčije, predstavila tudi s klaviaturami. Z njo sta soustvarjala Gabriel Meidinger, violinist in vokalist, za pester ritem pa je skrbel Aleš Zorec z bobni. Njihova glasba nas je lahkotno pospremila do naslednjega koncerta, ko smo prisluhnili domačemu duu Aritmija. Skupino tvorita kitarista Tilen Stepišnik in Šemsudin Dino Džopa, ki sta v svojem več kot dvajsetletnem skupnem igranju razvila edinstven glasbeni slog. Lahko bi ga opisali z nenatančno opisnico glasbe sveta, ki vključuje žanre od rocka, jazza in klasike do balkanske etno in flamenko glasbe. Z edinstvenim glasbenim izrazom sta z etno rock eksplozijo na festival vnesla nekaj žanrske svežine, ki jo je publika po vsakem komadu nagradila z bučnim aplavzom. Glasbenika sta si ga nedvomno zaslužila, koncert je bil, predvsem s tehničnega vidika, eden boljših, ki smo jih slišali.

Sledil je še en odličen koncert, na katerem so zaigrali glasbeniki zasedbe Los Hostes. V njej godejo idejni vodja festivala Plavajoči grad Matija Solce s harmoniko in vokalom, Claudia Schwab z violino in vokalom ter Aleš Zorec z bobni. V njihovem repertoarju zasledimo vse od jodlfunka do irskega etna, balkan groova, hiphopa in alpskih harmonij. Tudi ta koncert se je gibal od intimnejših komadov do plesnih štiklcov, ki so na noge dvignili dobro število poslušalcev. Med koncertom zasedbe Los Hostes je z odra seval ta resnično podoživet, ponotranjen etno. Izvedli so izredno dinamičen nastop z naborom raznolike glasbe, ki ga je Matija Solce pospremil z mislijo, da je igrati prisotnim enako kot biti na počitnicah. Čudovito je bilo slišati, da poslušalci vračamo glasbenikom podobno energijo, kot smo jo prejeli z odra, in da je nekdo na glas izrekel to, kar smo čutili skozi celoten festival, oziroma nekaj, kar smo čutili kadarkoli smo doslej obiskali Plavajoči grad. Da gre za skupnost, ki jo druži ljubezen do dobre glasbe, narave in občutka povezanosti s soljudmi.

Plešoče obiskovalce so Los Hostes ponesli do naslednjega koncerta, ki se je na sosednjem odru začel tik za njim. Obiskovalci smo se premaknili le za nekaj metrov in brez premora poplesavali naprej ob ritmih edinstvenega miksa kenijsko-nordijske etno glasbe, ki jo ustvarja duo Kede Duol. Sestavljata ga kenijski afrotolkalist in pevec Reagan Oduor Nyachieng'a ter danska violinistka in pevka Amalie Malmgren Asmild. Njuna glasba je preplet tradicionalnih nordijskih melodij, ritmičnih melodij iz Kenije in izvirnih skladb, ki iščejo navdih v kenijski kulturi in jezikih. Glasbenika sta izvedla izredno karizmatičen nastop, spodbujala poslušalce k petju in plesanju ter v praksi udejanjila filozofijo svojega ustvarjanja, ki temelji na miselnosti, da je glasba univerzalni jezik, s katerim lahko presegamo ovire in prinašamo spremembe.

Koncerta zasedb Los Hostes in Kede Duol sta poskrbela, da je bilo navdušenje obiskovalcev vedno izrazitejše, na koncertu skupine Zajtrk pa se je le še stopnjevalo. Slovenski dvojici, v kateri ustvarjata radijska sodelavka Laura Krajnc z violino in glavnim vokalom ter Sven Horvat s kitaro, se je pridružil še Matija Solce s harmoniko, ki je odlično pristajala celotni zvočni pripovedi na odru. Laura Krajnc je vestno napovedovala komade in štorije za njimi, šaljivo komunicirala z občinstvom in navdušila z daleč najbolj izstopajočo vokalno izvedbo od koncertov, katerim smo prisluhnili. S komadom Divje krave je na nogah stala že večina publike, ko pa se je ob zadnjem komadu Sol zasedbi pridružil še Etno Histeria World Orchestra, je vzdušje na Gradu zažarelo v vsej svoji veličini.

Etno Histeria je sicer nastopila že na sobotni večer in s koncertom na gradu Snežnik sklenila svojo turnejo po Sloveniji, en koncert pa so izvedli tudi v Trstu. Počivali niso niti v nedeljo, ko so po koncertu zasedbe Zajtrk vztrajno svirali komade, medtem ko smo obiskovalci spremljali plesno-gibalno predstavo z ognjem in simboličen zažig gradu, ki ga je ponazarjal posebej za dogodek ustvarjen leseni stolp. Tako smo se ob spremljavi ognja in polne lune počasi odpravili z idiličnega prizorišča in žal izpustili zaključni koncert, saj nas je čakala še pot domov in kratka noč pred novim delovnikom. Toda tokrat smo se v ponedeljkovo jutro zbudili z novo čudovito izkušnjo, ki nam jo je prejšnji dan znova pričaral Plavajoči grad.