Rockycany, Češka, 24. - 26. 7. 2015

Festival Fluff je praznovanje DIY punk glasbe, ki se je letos zgodil že petnajstič zapored. Dogaja se v majhnem mestu Rokycany v bližini Pilsna, na amaterskem letališču. Vsako leto se zbere nekaj tisoč ljudi iz celotne Evrope in izbor bendov je vedno zanimiv ter ponudi najbolj aktualne bende na sceni.

Predvsem gre za festival, ki je nastal in ostaja na temeljih DIY punka. Za 30 evrov lahko vidiš 100 bendov, gledaš koncerte, brez da bi ti varnostniki težili, ker jih enostavno ni, prostor je brez vsakršnih reklam in tako naprej. Druga pomembna stvar je to, da je festival povezan tudi z bojem za pravice živali, zato se na festivalskem prizorišču dobi samo veganska hrana, ki je kot vsako leto odlična. Poleg tega pa gre ves profit od prodaje hrane organizacijam, ki se borijo za pravice živali. Na festivalskem prizorišču je glavni oder, manjši oder pod šotorom, „psych“ oder, queer oder in letos prvič oder festivala Play Fast Or Don't, saj je ta festival letos izgubil svoj festivalski prostor. Poleg tega je še ogromno drugih prostorov, kot so zin knjižnica, prostor za predavanja in filme. Po celotnem festivalu pa je ogromno distribucij iz celega sveta. Skratka tridnevno praznovanje DIY glasbe iz vseh vetrov.

Festival se začne že v četrtek z nastopi nekaj manjših bendov na „psych“ odru, glavni udarec pa nato sledi v petek popoldne. Na petkovem sporedu so bili omembe vredni kanadski Tempset, ki so igrali na pokritem odru in ponudili svojo vizijo temačnega hardcora in black metala. Na velikem odru so bili odlični Ramming Speed iz ZDA, ki igrajo thrashcore s konkretnim vplivom novega vala angleškega heavy metala. Simpatični so bili tudi Birds In Row iz Francije, ki sicer v zadnjih dveh letih niso izdali nobenega novega materiala, ampak imajo plato izdano pri založbi Death Wish, zaradi česar so precej popularni. Skratka simpatičen melanholičen HC brez presežkov. Razočarali so Hexis z obupnim zvokom, njihovo igranje je bilo popolnoma nerazločno. 7 Seconds so bili glavne zvezde večera, a žal nič posebnega, old school pač.

Dogajanje na Play Fast odru se je pričelo odvijati še nekoliko kasneje in se je izkazalo za odlično popestritev Fluff festivala. Ta je ponudil več ali manj češke in slovaške powerviolence in grind bande. V petek so razturali francoski pristaši powerviolenca, Satan, in Controlled Existence iz Češke.

V soboto je bil izbor malce boljši in na malem odru so pustili dober pečat Ikuru, mlad češki bend, ki zelo spominja na Yage in ostale emo bende s konca devetdesetih. Gattaca so trenutni heroji češke crust scene in šotor je bil tako nabito poln, da si komaj sledil bendu. Gattaca igrajo strastni novodobni crust, pravkar so izdali novo ploščo, oktobra pa prihajajo tudi v Slovenijo. Prav težava z bendi na majhnem odru, ki so bili bolj zanimivi od tistih na velikem odru, je povzročila veliko zadreg, saj je bilo na malem odru včasih tako nabito, da si stal pred šotorom in slišal zvoke z velikega in Play Fast odra. Cloud Rat so zaključili dogajanje na malem odru, potem ko so odigrali glavni bendi, a vendar so bili prav Cloud Rat razlog, da je šotor popolnoma poblaznel. Grind vedno zakuri.

Na velikem odru so se dobro odrezali Hombre Malo, ki so bili najglasnejši bend na festivalu in njihova zmes stonerja in crusta je bila dobra odločitev za začetek dneva. Za njimi so nastopili Kanadčani Dark Circles, ki igrajo zelo podobno kot njihovi sodržavljani Tempest, torej temačen HC crust z blackmetalskim pridihom. Give iz ZDA so časovni stroj, ki te popelje v obdobje Hüsker Dü in Fugazi. Njihov nastop je bil energičen in kljub klišejskemu preigravanju posthardcora so pritegnili veliko pozornosti. Opozorili bi, da Give igrajo v koprskem skvotu INDE to soboto. Italijanski Raien so redni gostje Fluff festa. Pionirji italijanskega screamo gibanja so potrdili svoj sloves, kljub temu da je njihova letošnja plošča dokaj plehka in povprečna. Seveda ni šlo brez emo himne Tigersuit, ki je dobro razgibala publiko pod odrom. Zadnji trije bendi na glavnem odru so bili By the Grace of Gods, Trial in Endpoint. Vsi trije so dosegli svoj vrhunec v devetdesetih in škoda, da tam niso tudi ostali. Trial so sicer imeli nekaj več publike in konkreten nastop, ampak vseeno je to passé. Reunion bandi so postali trend tudi znotraj hardcore/punk scene, a se premnogokrat izkaže da niso toliko relevantni, kot bi si to sami želeli.

Vsake toliko se je kakšen zanimiv bend pojavil na odprtem odru. Odprti oder je bil namreč namenjen vsem bendom, ki jim ni uspelo priti na uradne odre Fluffa. Odprti oder je bil v bistvu „psych“ oder. Tisti dan so bile izjemne milanske The Smudjas!, tri punce, ki igrajo prijeten punk, ki sede ob poletni vročini kot ledena kava ... z riževim mlekom, seveda. Play Fast oder pa je zmagal z zasedbo Sickmark, ki so poklon „Bay area“ PV sceni alla Infest.

Nedelja je bil dan presenečenj. Najprej so presenetili ruski Materic. Gre za mlad trio, ki igra nekakšen emo iz začetka dvatisočih v stilu Funeral Diner in predvsem z občutkom za melodije, ki so ga imeli francoski bendi, kot so Ditro in Amanda Woodward. Poleg tega pa so na njih vplivali tudi Sonic Youth, še posebej s hrupnimi vložki in na trenutke disharmoničnimi rifi. Drugo presenečenje dneva so bile štiri Brazilke iz Sao Paola: Anti-corpos. Brutalno besen powerviolence, nevrotično kričanje in predvsem pametno govorjenje med komadi. Takšni bendi, ki opozarjajo na dominantnost moških na HC sceni, niso nikoli odveč. Še posebej v primeru, ko medtem na odprtem odru igrajo neki butasti ruski mačo bendi.

Na velikem odru so pustili pečat tudi Dangers iz Los Angelesa. Živčna zmes melodičnega HC-ja, ki ga lahko označimo za ponovno reinterpretacijo benda Black Flag. Njihov nastop je bil kot vedno zelo energičen in na momente nasilen. Največji „fejl“ festivala pa so bili Lionheart! Debilen mačo hardcore in še odprto krščanski bend. Ne vemo, zakaj je to potrebno na takšnem festivalu, ampak vseeno se je bilo lepo nasmejati nabitim gorilam na odru in pod njim. Pač testosteronski hardcore za folk, ki ljubi MacDonalds in Nike Air „patike“.



Veliki finale je pripadal Lomi Prieti. Četverec prihaja iz San Francisca in pravkar so napovedali novo plato, zato je bilo pričakovanje njihovega nastopa še toliko večje. Od prve sekunde so Loma eksplodirali v čisto svojem žanru, ki meji med emo nasiljem in powerviolencom. Kitare so bile glasne, tako, kot se spodobi. Visoke frekvence so rezale bobniče, hrupni vložki so bili edini premor med komadi. Odigrali so celo daljši set, kot smo ga vajeni, za kake dobre pol ure ga je bilo. Edini šok, ki smo ga doživeli, je bil ta, da imajo novega basista in ko so igrali en neizdan komad, je basist na najboljšem delu komada začel peti. To petje pa je bilo povsem zgrešeno in upamo, da to vendarle ne bo postala stalnica na njihovem novem materialu.

Dogajanje na malem odru so zaključili Lord Snow prav tako iz ZDA, če smo natančni iz Chicaga. V tako nabitem šotoru, da je bilo težko slediti bendu, so Lord Snow s svojim kaotičnim emom dokazali, da so povsem zasluženo zaključili letošnji festival. Fluff fest je tako že 15. leto zapored obdržal svoje standarde, uspeva pa mu tudi vzdrževati konstantnost obiskovalcev, ki niso preveč številni. Tu gre namreč za festival za nekaj tisoč ljudi in ne za masovni festival, kar posledično daje plus vzdušju in ambientu. Naslednje leto pa spet.