Kino Šiška, Ljubljana, 12. 8. 2024

Po obisku zasedbe Idles leta 2018 in benda Shame, ki je pri nas nastopil lani jeseni, se je v hramu ljubljanske urbane kulture tokrat ustavila še ena najvidnejših zasedb novega vala britanskega postpunka. Sredi obsežne koncertne turneje, na kateri promovirajo prihajajočo četrto ploščo Romance, ki bo izšla triindvajsetega avgusta letos, so irski alternativni rockerji Fontaines D.C. V poletnem delu turneje je bend osredotočen predvsem na festivalske nastope, a so si med njimi fantje vzeli čas tudi za špile v nekaterih državah, ki jih takó priznane in prepoznavne zasedbe navadno obidejo. Tudi oboževalci pri nas so se zavedali velike priložnosti – koncert je bil namreč razprodan že več mesecev. 

Njihov prvi nastop v Sloveniji lahko brez ovinkarjenja označimo za enega najodmevnejših koncertov leta. Zasedba si zasluži pohvalo že zaradi tega, ker so kljub polnemu urniku, kjer poleg poletnih festivalskih nastopov najdemo še jesenske turneje po Severni Ameriki, Evropi in Veliki Britaniji, našli čas še za koncerte na manj priznanih prizoriščih. Takšne geste pokažejo, da zasedbi ni vseeno. Oboževalcem pomenijo ogromno, ti pa ljubezen vračajo z množičnim obiskom koncertov in z zvrhano mero energije in navdušenja med samim špilom.

Kakšni dve uri pred nastopom Fontainesov se je pred Kinom Šiška zbrala večja množica, ki se je na žgoč večer hladila s pivom. V zraku smo čutili napeto pričakovanje, gruča najbolj neučakanih pa je že pred nastopom predskupine obkolila stojnico z uradnim merchemirskega benda. Medtem ko si je marsikdo še ogledoval nove turnejske majice, je v notranjosti Katedrale začela ropotati domača zasedba mal pre mal. Mal pre mal lahko zaradi govorjenih vokalov na prvi pogled označimo za gen Z verzijo benda Otroci socializma, toda nudi precej več kot le deklamirana temačna besedila, ki spremljajo močno distorziran hrup. To je le del njihovega glasbenega izrazja, zasedba namreč nudi tudi bolj neposredne punkerske komade z vratolomnim tempom in kričečimi vokali. Glasbene temelje so osnovali na težkih basovskih rifih, na katere glasbeniki nalagajo plasti sintetizatorskega in kitarskega hrupa. Ekspanziven zvok je posledica prostih zvočnih form in eksperimentiranja, ki bendu omogoča ustvarjanje edinstvene godbe. Zanimivo bo slišati, kako se bo glasba tega benda prilagodila formatu studijskega albuma, ki je menda že v nastajanju.

V času kar dolgega premora med koncertoma se je velika dvorana Kina Šiška napolnila do zadnjega kotička, v ozračje pa se je poleg precejšnje sopare vmešalo tudi navdušenje pisane množice oboževalcev. Vsa zadržana energija se je sprostila v kinematičnem uvodu komada Romance, ki daje naslov prihajajoči plošči. Takoj zatem je na huronsko navdušenje vseh prisotnih sledila skladba Jackie Down the Line, ki jo je pospremilo množično soglasno prepevanje prisotnih. Obiskovalci so na dobro uro trajajočem koncertu vseskozi kazali, da so poznavalci benda – skoraj vsaka skladba je doživela ekstatičen sprejem. Za ekspanziven zvok na koncertih skrbi Chilli Jesson, ki v osnovi skrbi še za klaviature in efekte, v nekatere skladbe pa dodaja tudi nove plasti kitarskega zvoka.

Zasedba se navdušujoče razvija z vsakim naslednjim albumom, komadi pa v živo zvenijo še bolje kot na studijskih izdelkih. Osupljiv kitarski rif Carlosa O'Connella v komadu Big Shot se je zarezal naravnost v dušo, kocine pa je vzdignil bridge v skladbi I Love You, ko je občinstvo navdušujoče sledilo razjarjenemu vokalu Griana Chattena. Chatten se razvija v čedalje sposobnejšega vokalista, ki obvlada vsak delček svojega glasovnega razpona. To lahko slišimo tudi v novi skladbi Here's the Thing, ki je v celoti odpeta v višjih registrih, kar je bilo do nedavnega nepredstavljivo. Zasedba izžareva izjemno samozavest, ki jo izraža tudi v drznejši odrski podobi. Chatten v usnjenem krilu in s pogledom, skritim za sončnimi očali, deluje nepremagljivo in dominantno, nonšalantno kulskost pa oddajajo tudi preostali člani zasedbe. Ta samozavestna odrska prisotnost je med drugim zagotovo posledica precejšnje kilometrine, ki jo je bend nabiral na pogostih in dolgih turnejah.

Tako nas pravzaprav sploh ne zmoti dejstvo, da Chatten med koncertom ne izreče ene same besede. Med koncertom ne slišimo pozivov ali obrekovanj, toda to ne pomeni, da zasedba nima močnih političnih stališč. Glasbeniki so zagovorniki neodvisnosti Palestine, o čemer priča tudi protestno odpovedani nastop v Istanbulu. Koncert so odpovedali, ko so izvedeli, da je multinacionalka, lastnica dvorane, eden glavnih dobaviteljev elektrike Izraelu. Fantje vedo, da dejanja štejejo več kot besede, zato je tudi koncert popolnoma osredotočen samo na glasbo. Na setlisto so uvrstili komade z vseh preteklih albumov in tudi s še neizdane plošče Romance. Slišali smo največ skladb s tretje plošče Skinty Fia, ki je glede na odzive publike pustila največji pečat na mlajših oboževalcih. Z debitantskega izdelka Dogrel sta navdušili Big in Too Real ter seveda še vedno največji hit Boys in the Better Land. Bendova diskografija je danes že kar obsežna, tako da se glasbeniki bržkone soočajo z nekaj težavami pri izboru komadov za živo izvedbo. Vsak obiskovalec bo lahko ostal vsaj nekoliko razočaran, ker morebiti ni slišal vseh svojih najljubših komadov. To velja predvsem za počasnejše in bolj melanholične komade, ki se jih na živih nastopih izogibajo.

Zasedba je s hitrim tempom nizala skladbe eno za drugo, tako da smo do prvega, seveda neuradnega konca koncerta prispeli po slabi uri, ko so izzveneli zadnji toni novega hita Favorite, ki bo zapečatil prihajajoči album. Glasbeniki so v publiko zmetali šop rdečih vrtnic in se nato odpravili v zaodrje. Žal so začeli izvajati klišejske bise, ki so bili do zdaj prej izjema kot pravilo. Gre za popolnoma nepotrebno dejanje, ki je nekako v nasprotju s punkersko etiko. Uklanja se tradiciji in se dogaja, da si bend dodatno učvrsti ego. Pričakovano so se po krajšem premoru torej vrnili in na navdušenje polne dvorane zaigrali še tri skladbe. Bis se je začel s še neizdanim komadom Death Kink, večer pa je dokončno sklenil novi megahit Starburster.

Koncert je trajal okoli uro in petnajst minut, bi pa nedvomno lahko bil daljši. Veliko skladb nismo slišali in bi jih lahko dodali setu, da bi ga raztegnili vsaj na uro in pol. To je bila tudi edina pritožba, ki smo jo ujeli, ko so dvorano zapuščali navdušeni in dodobra premočeni ter razposajeni oboževalci, ki jim prezračevanje ni bilo kos. Z navdušenjem so pozdravili tudi vrnitev basista Connorja Deegana, ki je zaradi težav z duševnim zdravjem izpustil lansko svetovno turnejo.

Koncert je opravičil naziv enega najbolj pričakovanih v letošnjem letu. Fontaines D.C. so več kot izpolnili visoka pričakovanja. Potrdili so, da so ena vodilnih zasedb modernega alternativnega rocka. S tem, da nastopajo tudi na manjših prizoriščih, hkrati dokazujejo, da jim glave niso pretirano zašle v oblake, da še ostajajo zasidrani v punkerskih vrednotah in da so zasedba, ki je ob prihodnjem bližnjem obisku vsekakor vredna ogleda.