Kino Šiška, Ljubljana, 13. 11. 2023

V RŠ recenziji vam bomo povedali, kako lepo smo se imeli v ponedeljek zvečer. Ljubljanski Kino Šiška so namreč v okviru kratke turneje po srednji in jugovzhodni Evropi obiskali angleški postpankerji Shame. Bend je v začetku leta izdal svoj tretji album, Food for Worms, ki sledi prejšnjima Songs of Praise in Drunk Tank Pink. Slednji je ob svojem izidu presenetljivo dosegel osmo mesto na britanski lestvici albumov. Upravičeno lahko Shame prepoznamo kot ene glavnih nosilcev novega britanskega vala. S seboj so v Šiško pripeljali beograjske garažerje Šajzerbiterlemon, ki se vračajo v Zoranovo lepotico prvič po izidu svojega drugega albuma, Na dugačkim poljima.

Slovenska publika je torej imela redko priložnost prisostvovanja koncertu alternative globalnega kalibra, a je ni izkoristila; dvorana Katedrala je namreč ostala napol prazna. Najbolj se je to poznalo ob nastopu Šajzerbiterlemon, ki so svoj repertoar odigrali pred skoraj prazno dvorano, kar je seveda pomenilo, da občinstvo bendu ni moglo dajati recipročne energije, s katero je zaznamovana njihova muzika. Morda je posledično tudi bend deloval nekoliko medlo. Z zadnjim komadom Zavrti me, hitičem z nove plošče, so pokazali nivo energije, ki pritiče grupi njihovega žanra in scene. Zadnji komad je imel sicer dodatne backing tracke za obogatitev muzike, a je glede na ambicioznost inštrumentacije in kadrovsko omejenost to popolnoma razumljivo in bi bilo dobrodošlo tudi pri preostalih komadih.

Shame so svoj power-hour začeli s Fingers of Steel, prvim singlom novega albuma Food for Worms, s posnetkom klavirja v ozadju in interpolovsko zvenečimi kitarami, pevec Charlie Steen pa je z nagajivim nasmeškom začel ogrevati publiko. Že od začetka je bilo živo igranje komadov zvesto studijskim posnetkom, kar je seveda odraz relativno preprostega recepta muzike, a tudi dobre forme glasbenikov. Kljub napol prazni dvorani je glasbenikom z entuziazmom in bodrenjem ljudi uspelo to dvorano preleviti v napol polno. Pod odrom smo se zgostili in s postopnim segrevanjem sobe prešli od kimanja glav do individualnega plesa, dokler ni ob komadu Alibis prišlo do točke vrenja in izbruha mošpita. Ob kakšni mirnejši skladbi, kot je bila denimo Adderall, smo si na kratko oddahnili, toda mošpit je vztrajal do konca koncerta in vznikal ob še tako majhnem izzivanju benda. 

Kljub temu da imajo po skoraj desetletju ustvarjanja in treh albumih že kar lepo bero materiala, so Shame svoj nastop zaključili v približno eni uri. To je bilo za vrsto koncerta, kakršnega so uprizorili, pravzaprav dovolj. S štirinajstimi komadi so pokazali nivo energičnosti, kaosa in predanosti misiji, čemur bi zavidal marsikateri »pravi pank bend«. Steen je večino časa preživel intimno blizu publike ali celo nad njo, basist Josh Finerty pa je vadil premete med igranjem, sicer s pričakovano slabo sposobnostjo simultanega opravljanja obeh nalog hkrati, a z obilico entuziazma, kar je bilo za publiko seveda najpomembnejše. Tovrstne odrske prakse niso izvedljive v primeru maratonskih setov, prav tako pa bi bili ob daljšem plesanju vratovi, hrbti ali celo nosovi publike že preveč načeti za zdrav razum, tako da je bil enourni koncert optimalen za potešitev in navdušenje občinstva.

Tehnično gledano, je bila zvočna podoba morda potrebna popravkov; miks je bil pregrob, da bi kitarista jasno izražala vse nianse svojih inštrumentov, bas pa je bil včasih, še posebej ob uporabi distorzije, preveč obsežen in je v ozvočenju preveč nadigral druge inštrumente. A publike to dejansko ni zares zmotilo; izvzemajoč nekaj morebitnih izjem, je bil to za večino prvi koncert skupine Shame, začetna sramežljiva oddaljenost od odra in neprodane vstopnice pa so nakazovale previdnost pričakovanj glede benda in njihovega živega performansa. Pričakovanja so bila definitivno prebita, občinstvo pa navdušeno in razvneto. Žal pa je odziv publike le eden od faktorjev dobrega koncerta. Z vidika koncertiranja bendov srednje velikosti, kakršni so Shame, je zaradi prekarne narave sodobnih turnej bistveno bolj pomembno število ljudi na koncertu. Tu se slovenska publika pač ni izkazala, iz takega ali drugačnega razloga, kar je glede na edinstvenost koncerta žalostno in je potencialno tudi odvračajoč znak za druge podobne ustvarjalce, ki bi se želeli ustaviti pri nas.