Po vročem poletju in festivalskem dogajanju se koncerti zopet vračajo k matici - v klubske prostore, namreč. Hladna jesen močno trka na vrata ali prosto po Breclju: „Počele su duge školske robije". Ob obveznostih se bo splačalo kdaj pa kdaj ogreti se v kakšnem klubu. Potem, ko so se pred dnevi po Ljubljanici vozili trubači, so se tokrat panka željni odpravili gledat in poslušat še en srbski proizvod - legendarne Gobline. Ti so se zbrali po devetih letih, v naše mesto pa so se vrnili po dvanajstih. Čas, v katerem mnogi zrastejo ali celo odrastejo, njihov glasbeni okus pa lahko zamenja nekaj žanrov. A včeraj na koncertu v Tovarni Rog ni bilo le veliko starega, ampak tudi mladega. Mnogi so se pripeljali na dveh kolesih, čeprav naši izza vogalov motreči varuhi reda in miru svarijo, da si na dveh kolesih nevarnejši za promet, kot pa v avtu, ki ima štiri kolesa. Po tej logiki je lahko strojevodja, ki razpolaga z mnogimi kolesi, „pijan ko majka zemlja", a varen za svet in okolico. O alkoholu so prepevali tudi Goblini v nepogrešljivem komadu Petra je noćas pijan. Sicer pa pojdimo po vrsti. Bile so namreč tudi predskupine.

Večer je odprla domača zasedba Škarje in platno s svojim težjim rockovskim materialom, ki se včasih meša z igrivostjo panka osemdesetih in akordi Johnnyja Štulića. Šlo je za korekten nastop benda v zrelih letih, ki pa na domači sceni še ni zasijal in kateremu se za kaj konkretnejšega pozna manko nastopov. Zanimivost včerajšnjega koncerta je bila tudi ta, da so bili vsi trije bendi sestavljeni iz starejših „emšotov" in vsi v isti zasedbi: dve kitari, bas, boben in vokalist brez instrumenta v rokah. Pardon, pri Škarje in platno je šlo za vokalistko, ki je skupaj s četverico v pol ure odigrala nekaj komadov, ki so na momente obetali, a so nekateri izgubili na udarnosti zaradi predolgih kitarskih solaž in prehitrih prehodov v mirnejšo fazo.

Za njimi so na upor z glavo in repom ter z nohti in zobmi pozvali Duhovna pastva in ne Tahijevi kmetovi, kakor so najavili nekateri informacijski viri. Obe skupini, ki si mimogrede posojata bobnarja, sta iz Karlovca, od koder sta bila tudi dva člana Goblinov, preden sta se na začetku devetdesetih z začetkom vojne vihre preselila v Šabac. Duhovna pastva je živela svoja zlata leta v osemdesetih, ko so nastopali tudi pri nas. Bili so perspektiven bend, ki pa mu iz raznoraznih razlogov ni uspel preboj v prvo ligo. Glasbeni izraz skupine iz „mesta na štirih rekah" je bil in je še najbolj podoben zvoku Rijeke oziroma takratnih bendov, kot so bili recimo Grč, Regoč in zgodnji Let 3. Če pa se spustimo južneje, moramo omeniti še skopski Mizar. Od leta 1990 Duhovna pastva ni več igrala, zopet pa so se sestali pred leti, seveda v spremenjeni postavi, saj tako dolgo časovno obdobje za sabo pušča mnoge brazgotine. Temelj tega postpank benda joy divisionovskega izraza je odlična kitarska podlaga, na katero se lepo lepita melanholični bas in darkerski vokal. Ob uigranosti so presenetili in pošteno ogreli na Gobline čakajočo publiko.

Medijsko ne preveč agresivna najava koncerta je privabila kakšnih 200 ljudi. Goblini, perjanice srbskega punkrocka, so si po devetih letih umislili mini avgustovsko turnejo, ki jo zaključujejo danes v Kočevju, kamor lahko pohitite včerajšnji zamudniki. Njihov razvoj je v devetdesetih močno zajezila zadnja balkanska vojna in mogoče tudi zato niso dosegli statusa kakšnih Partibrejkersov. Popularnost gor ali dol - včeraj so dodobra pretresli temelje stare tovarne. Publiko so pozdravili kot „čefurji, nikad ružniji i debliji, koji su se vratili nakon 12 godina" in zaružili do konca. Občinstvo so spodbudili k plesu ob svojih hitih in vezanih komadih a la stars on 45, v katere so se uvrstili tudi U magnovenju, in italijanskih kanconah Bella Ciao ter Marina. Med navdušenim avditorijem pa zopet ni bilo Nje! „Kako bih volio da si tu, a ti si s one strane", o Anji Rupel ni bilo ne duha ne sluha, kot tudi ne zadnjih 20 let, odkar so ji fantje posvetili priredbo Videosexa z novim naslovom Anja, volim te. Ob masovni raspaljotki prav na ta komad in huronskem odobravanju so bili na bis klicani tudi z „me-ta-lo-plas-ti-ka!". Šabac je bil namreč v osemdesetih letih za nekaj časa prestolnica evropskega rokometa z unikatno iznajdbo, „šabačkim cepelinom", s pomočjo katerega so pokorili Stari kontinent. Na bisu so nam Goblini ponudili tudi neizogibno ramonesovsko Sheeno, večno pankrokerico, in še dva komada v angleščini, ki pa jima, ohranjeni surovosti Golubovega vokala navkljub, ne priličijo tako kot komadi v srbskem jeziku. Skratka, lep večer, katerega ponovitev se nam v kratkem ne obeta. Kljub letos izdanem singlu Luna bend kot kaže nima pretiranih ambicij. Bodisi zaradi vokalistovih humanitarnih misij v Pakistanu bodisi zato, ker bend „pušča nove revolucije nekim mlajšim bendom".

Iz Tovarne Rog se je s starim kolesom odpeljal Robert Suša.