Kino Šiška, Ljubljana, 13. 10. 2023

V petek, 13. oktobra, je prostor Komune Kina Šiška zapolnila eksistencialna tesnoba, ko je na oder stopila zagrebška rock zasedba Klinika Denisa Kataneca. Stokajoč, predirljiv glas je prepeval o nostalgiji, sreči, frustraciji in poosebljal vse, kar predstavlja bendov najnovejši album Kao Zao Kor – intimno, brezkompromisno soočenje s spomini in vrtincem občutkov.

Koncertni večer je z relativno dolgim nastopom odprla mlada kamniška rock zasedba Before Time, zmagovalka natečaja Špil liga, sezone 2019/2020. Iz maloštevilnega občinstva so izstopali predvsem zvesti najstniški feni, ki so v prvih vrstah peli in plesali na komade njim ljubega benda. Med seboj precej podobne skladbe so se zvrstile v monotono zaporedje, ki so ga do neke mere uspeli popestriti Medenjački – skupina saksofonistov, ki je na petkovem večeru občasno pospremila Before Time. Niti poskus vokalistke Naje Lipičnik, da bi v nas vzbudila zanimanje in s pesmijo Lonely Rider izvabila podobo plaže in sončnega zahoda, niti zmerna energija in tempo celotnega koncerta, ki je šele proti koncu vzpostavil potrebno živahnost, niso uspeli spremeniti občutka, da je koncert morda trajal predolgo in bil neustrezen uvodnik v to, kar je sledilo.

Potem, ko nam je Lipičnik zaželela, da bi Klinika pozdravila vse naše bolezni, se je s prvimi takti pesmi Rode ter stavkom »ovo je klinika«, vzdušje v dvorani drastično spremenilo in napovedalo obetaven preostanek večera. Denisovemu glasu, tako kot na albumih, ni manjkalo otipljive bolečine in melanholije. Od začetka do konca je zvenel brezhibno ne glede na to, ali je opeval subtilnejše in lahkotnejše téme ali takšne, ki vzbudijo kurjo polt.

Poleg odlične ubranosti zasedbe in njihovih glasbenih spretnosti je prijeten vtis dodatno potrdila tudi setlista, ki je vsebovala vse, kar verjetno večina setlist mora imeti – zmerno dinamičen začetek, ki se stopnjuje, z nekaj mirnejšimi komadi. Klinika je namreč pokazala, da dobro pozna svoje adute, za vrhunec pa se je izkazala skladba Zavičaj, še posebej močna skladba v vseh pogledih – od zvoka do besedila in mojstrske izvedbe celotne zasedbe, po kateri so sledili počasnejši komadi, ki so naznanili bližajoči se konec koncerta.

Tudi neuravnoteženo razmerje glasnosti med inštrumenti in potrgane strune, ki so občasno ovirale gladek potek nastopa, niso zlomile duha članov, ki so na vso moč nadaljevali, kot da se nič ni zgodilo. Podobno tudi na kitarista Branimira Noraca te motnje, ki so mu povzročile vidnejšo frustracijo, niso vplivale toliko, da ne bi mogel izvesti zapletenih solaž, za katere se je zdelo, da jih izvaja z lahkoto.

Število obiskovalcev se žal ni opazno spremenilo, kar je bilo manjše presenečenje, glede na to da je Klinika Denisa Kataneca trenutno eden boljših in zelo priljubljenih bendov v regiji. Po drugi strani je to hkrati omogočilo intimnejšo izkušnjo, ki jo prostor Komune Kina Šiška že sam po sebi nudi, in jo introspektivna, osebna glasba zasedbe tudi potrebuje. Nekateri obiskovalci so bili z glasbo benda seznanjeni, v publiki pa je bilo tudi nekaj radovednežev, za katere se je zdelo, da jim je ta zvočni tretma prijal, čeprav je včasih zmanjkalo nekaj nalezljivega navdušenja, kar je bilo bržkone posledica prav manjšega števila udeležencev in tehničnih težav, zarad katerih so morali glasbeniki občasno prekinjati nastop. Na koncu se je vendarle pokazalo, da so navzoči želeli še malo podaljšati čas, med katerim so lahko skozi glasbo raziskovali sebe, in tako povabili Denisa in njegovo Kliniko nazaj na oder, da so nas še malo ozdravili.

Petkov glasbeni tretma Klinike Denisa Kataneca se je izkazal za zelo učinkovitega in vsaka solza in kapljica znoja na Denisovem obrazu sta pokazali, da nam bend z živim nastopom ponuja svoje srce na dlani. Skladnost in živahnost, ki vladata med vsemi člani Klinike, sta bila nesporna in sta potrdila kakovost glasbe tega benda, ki bi moral biti bolj cenjen in najti pot do temu primerno večjega občinstva.