Klub CD, 29. 11. 2016

V torek smo v sklopu večerov Cankarjevi torki lahko uživali ob treh nastopih. V prvih dveh so se nam predstavili Koichi Makigami s solo vokalnim, pseudo-kabuki nastopom ter Dōjō z Akiro Sakato, ki so s tradicionalnim japonskim inštrumentom koto kot glavnim elementom eksotike v zasedbi predstavili svojo različico free jazza in temu primerno zahtevali največjo mero zavestne osredotočenosti poslušalcev. Tretji in finalni pa so nastopili domači kvartet Gorana Krmaca, ki so predstavili svojo novo ploščo z naslovom Pozabljena ljudstva.



Nekoliko nenavadnejši večer jazza se je otvoril z vokalno improvizacijo Koichija Makigamija. Oblečen v tradicionalno kabuki gledališko opravo je kot shinkansen točno ob uri pričel svojo mešanico croonerskih klišejev, vulgarnih izbruhov in pripovedniškega vokaliziranja. Precej abstrakten nastop, ki bi sicer lahko izpadel pompozno ali celo odtujajoče čudno, je s svojo odrsko karizmo približal občinstvu na način, da se je na trenutke zdelo, da se preko meje odra pravzaprav dogaja dialog. V svojem relativno kratkem nastopu nam je dopustil bogat vpogled v del kipeče japonske kulture, ki se je tekom stoletij izolirano razvijala po svoje. Dramatično dinamičen in fascinanten nastop, ki je združeval klasično vokalno jazz estetiko z gledališko improviziranimi izpadi v pisano ekspresivne anekdote oz. pesmi.

Dōjō z Akiro Sakato so nato teatralnost zamenjali z intenzivnostjo nasičenih vrhov znotraj svojih skladb, ki so se nizali v valovih in vsakič pustili silovit vtis. Še preden so začeli, je pozornost na odru pritegnil tradicionalni inštrument koto. Dandanes navadno ni več novost slišati tradicionalne inštrumente v sodobnem glasbenem okolju. A vseeno so odmiki k nekonvencionalnosti glede izbire inštrumentov tudi v svetu eksperimentalnega jazza še vedno dovolj redki, da takoj predstavljajo neko dodatno zanimivost. Še posebej, ko gre za zasedbo Japoncev, ki so pregovorno bolj tradicionalno ljudstvo in hkrati v veliki meri tudi entuziastični nad klasičnim jazzom zlate dobe petdesetih. To na prvi pogled osupljivo razdaljo med tako različnimi glasbenimi vplivi so Dōjō združili v skladbe, ob katerih se ni zdelo, da gre za neko pač poljubno fusion world music zasedbo. Koto je bil izvrstno implementiran in je deloval podobno, kot bi v taki zasedbi deloval klavir, le s toplejšim zvokom. Poleg uspešne vpeljave nekonvencionalnega inštrumenta se je band ponašal še z uigrano dinamiko skladb, ki je variirala med rahlim kapljanjem tonov in izrazito kontrastnimi zvočnimi plimami, ki so nato postopoma odzvenevale še nekaj časa po vrhuncih.



Finalni in premierni pa so se predstavili domači kvartet Gorana Krmaca. A domačnost izvajalcev ni osiromašila izkušnje igranih skladb, kajti prav tako je šlo za jazz, ki kljubuje ustaljenosti trenutnih predalčkov. Tuba v ospredju in harfa sta v kvartetu prav tako eksplicirala eklektično mešanico klasičnega jazz zvoka z eksotiko nekoliko bolj staromodnih inštrumentov. Čeprav je bila taka združitev tokrat bolj omiljene narave, kar se tiče dramatične dinamike in splošnega zvočnega pritiska, ki so ga ustvarili Dōjō z Akiro Sakato in svojo občasno nasičenostjo. Vzdušje v publiki je bilo že občutno utrujeno od intenzivnosti predhodnih dveh nastopov, zato se je prileglo slišati bolj omamne, a še vedno nekoliko abstraktne kompozicije Gorana Krmaca. Skladbe s svežega albuma Pozabljena ljudstva so preostalo občinstvo zasanjano pospremile v noč in zaključile večer na prikupni noti, ki pa je vseeno pustila vprašanje, ali ne bi bilo bolje, če bi premiera nove plošče Gorana Krmaca sedela v sredini večera, ki bi se nato končal na vrhuncu z Dōjō in Akiro Sakato.