Channel Zero, Ljubljana, 23. 4. 2024

Ameriška zasedba Stuck je kljub relativno majhni kilometrini uspela zbrati precej navdušencev s konsistentno zglednimi albumi. Prejšnji teden smo jih lahko prvič v živo slišali tudi pri nas. V Ljubljano so prispeli na povabilo Nika Drozga v okviru serialke Level Up in na oder kluba Channel Zero stopili v torek, 23. aprila. 

Dogodek smo obiskali v pričakovanju velike glasnosti, tudi zato, ker so večer odprli stari znanci domače kitarske scene, Suzi soprano. Če ste se koncerta udeležili in pozabili s seboj prinesti čepke za ušesa, ste jih lahko kupili na vhodu. To je bil blagoslov, ki kaže na skrb organizatorja za obiskovalce.

Kot pričakovano so prišli čepki izjemno prav, ko so na oder stopili Suzi soprano. Čeprav so danes ti glasbeniki starejši, njihova glasba ohranja vso energijo, po kateri jih poznamo. Vokalist Matic Koritnik je med interpretacijo besedil v publiko udaril z veliko energije. Ta je bila morda zgolj za kakšnih dvajset glav premajhna ali pa morebiti preveč torkovska, da bi lahko parirala njegovim vragolijam.

Če bi bila množica gostejša, bi Koritnik zlahka skočil z odra in zaplaval na rokah obiskovalcev. Po drugi strani mu je manjša gostota oseb pod odrom odprla manevrski prostor, ki ga je izkoristil, in nekaj komadov odpel kar med občinstvom. Čeprav se publika ni razgrela, kot se v primeru bendove muzike zagre, so Suzi soprano odigrali odličen koncert in poželi nemalo vzklikov. Na koncu, ko so odnojzali svoje, je Enej Mavsar v nonšalatno grungeevski maniri odvrgel kitaro, kar je tako simbolično kot dejansko naznanilo konec seta Suzi soprano.

V kontrastu s Suzi soprano so bili Stuck precej tišji. Glasnost so nadomestili z veliko več forme, ki so jo kazali z uigranostjo. To je mogoče nekaj, kar na prvo žogo prepogosto pripisujemo severnoameriškim zasedbam, toda dejstvo je, da je tamkajšnja glasbena industrija že zgolj zaradi prenasičenosti precej bolj izbirčna glede tega, kateri bendi se prebijejo v Evropo. V komadih so z lahkoto navigirali vratolomne in nenadne prehode v povsem drugačne ritme, brez kakršnihkoli zaznavnih felerjev. To kaže na standard, ki ga Američani vzdržujejo tako v produkcijskem kot v performativnem smislu. Tega lokalni mladi postpank bendi pogosto zanemarijo in ohranijo zgolj zvok ali pa držo.

To morda korenini v dejstvu, da glasbe ne ustvarjajo znotraj scene, kjer bi bila takšna zvrst pogosta. V zadnjih nekaj letih smo videli porast postpanka, toda naša scena ni nikoli zagrabila za ta žanr. Nikoli ni niti narekovala kakšne zdrave tekmovalnosti v tem žanru, da bi zasedbe iz hobija potisnila vsaj na margino glasbene prakse. S tem je povezano tudi opažanje ali morda obžalovanje, da se koncerta ni udeležilo več članov ljubljanskega podtalja, da bi videli, kako tak žanr pravzaprav sploh izgleda. Izpostavimo lahko tudi osemevrsko vstopnino, ki je izjemno skromna za današnji čas in je zgolj dodatna motivacija.

Stuck so v živo pokazali, da se bendu v komadih ni treba držati formul, se ponavljati ali pa se ujemati v klišeje. Pokazali so tudi, kako kompozicijsko kompleksnejše komade izpeljati tako, da se kot poslušalci lahko ukvarjamo z njihovimi idejami in ne zgolj z izvedbo. Nenazadnje so uspeli pokazati, da nek žanr za to, da deluje, ne potrebuje balasta deškega nastopaštva, kot smo ga videli denimo na koncertu britanske zasedbe Shame novembra lani v Kinu Šiška. 

Koncert Stuck in Suzi soprano tako predstavlja še en odličen buking v serialki Level Up, škoda je le, da se ga ni udeležilo več obiskovalcev z domače scene, ki bi jim takšna muzika lahko samo koristila.