Linea Aspera in Neon Lies @ Klub Gromka
Klub Gromka, Ljubljana, 10. 5. 2025
Metelkova je preteklo soboto ob deveti uri zvečer ponovno zamrgolela, tokrat z vztrajnimi nočnimi pticami in gotičarji, le večer prej je namreč tamkaj ob praznovanju 56. rojstnega dne Radia Študent mrgolela pisana množica. Dan po praznovanju sta Metelkovo obiskala londonski dvojec Linea Aspera in zagrebški solo projekt Neon Lies. Po pogovorih z obiskovalci se je izkazalo, da je bilo treba za ta dogodek odšteti eno najvišjih vstopnin v Gromki doslej. Pa je koncert tudi upravičil visoko ceno vstopnice?
Glede na odziv publike lahko trdimo, da smo dobili, kar smo pričakovali – nostalgijo. Linea Aspera je britanski cold- oziroma synthwave duo vokalistke Alison Lewis oziroma Zoè Zanias in navdušenca nad analognimi sintetizatorji Ryana Ambridgea, ki skrbi tudi za mikse. Šestega septembra leta 2019 je glasbeni par po šestletnem premoru razglasil vrnitev. Istega leta sta izdala album Preservation Bias, leto zatem pa je sledil Linea Aspera LP II, nekakšno nadaljevanje njunega prvenca Linea Aspera LP iz leta 2012. V času premora je Zanias s Sidom Lamarjem iz zasedbe Schwefelgelb ustanovila bend Keluar, ki se žanrsko nagiba k minimal wavu in EBM-u, zaznamo pa tudi vpliv industriala in takratne berlinske elektronske scene, iz katere izvira Sid Lamar. Po štirih izdanih ploščah se je glasbenica odločila za popolnoma samostojno pot pod vzdevkom Zanias. Svoj glas oziroma ton je zapeljala v ambientalne, ranljivejše in intuitivnejše vode. Njeno petje je postalo inštrument sam po sebi.
Če potegnemo črto, Zoè vokalno in melodično prehaja iz hladne, premišljene distance Linee Aspere do bolj čustveno in temačno prepojenega Keluarja ter na koncu do Zaniasine čustvene ekspresije ali skorajda ambientalne katarze. Vsekakor ob vseh njenih bodisi skupinskih bodisi samostojnih projektih občutimo hladen srh, ki gotičarjem več kot očitno piha na dušo.
Ujeti za Gromkinimi rešetkami smo čakali na prve sintetizatorske razglaševalce pričetka Neon Lies oziroma Gorana Lauterja, samostojnega hrvaškega minimal synthwave glasbenika, ki se nam je med drugim lahko prikupil tudi na letošnjem festivalu Ment v Channelu Zero. Zvestim obiskovalcem Gromke je morda znan s serialke Darkland, drugim pa kot uvodni akt pred Johnom Mausom, ki se je zgodil lani v Kinu Šiška. Lautar kot Neon Lies ustvarja že od leta 2015, ko je bil še vedno član postpankerskih zasedb Modern Delusion in The Celetoids, zbranih okrog založbe Doomtown Records. Doslej je izdal štiri albume – Neon Lies, II, Loveless Adventures in lanski album Demons.
Ko smo vstopili v Gromko Neon Lies ni stopal po odru, temveč je krožil med obiskovalci. Ko smo se prebili skozi nepremična telesa, smo pred sabo zagledali drobno skuštrano podobo s svetlikajočimi se vekami, ki se je zibala naprej in nazaj z mikrofonom v roki. Pred njim je stala majhna mizica z namizno svetilko, namenjeno vintage sintetizatorju in 4-kanalnemu kasetofonu, zraven nje pa kupček kaset, ki jih je nastopajoči menjal z vsakim komadom. Iz zvočnikov so odzvanjali odmevajoči vokali, ki niso bili razumljivi, a so kljub temu v enotnem tonu izpadli kot nekakšen simbolni jezik, ki smo ga poslušalci dešifrirali skozi vzdušje. Glasbenikov pristop, ko je tako iskreno skakal na oder in z njega, se opletal s kablom mikrofona in z duct tejpom lepil svoje naprave, zagotovo ni presežek, je pa nekaj intimnega. Razkril nam je del sebe, bil je med nami in se ni pretvarjal. Po koncu smo se počutili, kot da je naš prijatelj odigral svoj prvi DJ set. Ponosni in pripravljeni smo na naslednji korak, ko ga bomo zaradi same pristnosti več kot očitno ponovno podprli.
Sledil je kratek premor. Privoščili smo si nekaj minut zraka in se pomaknili onkraj rešetk. Nekateri smo izmenjali tudi nekaj vtisov o nastopu Neon Lies. Medtem ko so drugi čakali na naslednjo pijačo, smo zaslišali zvok coldwava in se zavedli, da sledi drugi akt. Gručica poslušalcev se je počasi zbrala, Linea Aspera sta že stopila na oder, mi pa smo se prebijali v smeri odra in točko udobja odkrili spredaj desno, tik ob zvočniku. Napaka, bi si lahko mislili, tudi ker je ozvočenje v Gromki pogosto kritizirano. Prvo polovico koncerta je zaznamovalo počasno stopnjevanje energije, segrevanje plesišča in pevkinega glasu. Ob komadu Hinterland se je vse začelo obračati v bolj sanjsko telesno izkušnjo. Zaprli smo oči, premaknili smo skorajda zlepljene podplate, se nekajkrat zaleteli v snemajoče oboževalce in kolena slonečih, toda tudi v tem je čar, seveda če dobro prenašamo osebni stik. Prve vrste so se počasi malo bolj zapolnile, nostalgični generaciji so žarele oči, več se nas je sprostilo in tudi prepustilo hladnemu toku. Vokalistka je zvenela organsko, v njenem tonu se je prebudilo več strasti in manj recitiranega petja.
Linea Aspera sta koncert nadaljevala s komadom Entropy z albuma Linea Aspera II. Obrnili smo se v levo in se zastrmeli v gospoda, ki je z vsakim izdihom iz sebe spravil več bolečine kot vokalistka sama. Izgovarjal je besedo za besedo, mižal, bil rahlo sključen in oblečen v čisto črnino, v roki pa je trdno stiskal prazno pločevinko piva. V tem bežnem trenutku smo celotno izkušnjo nostalgije doživeli še bolj poglobljeno, trenutka smo se oklenili in v skladbi prepoznali več otožne in sladke grenkobe kot kadarkoli prej.
Občutili smo tudi ponavljajoče se kicke in temačen zvok sintetizatorja, podprl ju je glas Zoè, njo pa so podprli snare bobni. Ravno, ko smo priplavali do refrena »don't you dare, you shouldn't have come here«, je naš pogled zasenčil visok, nepremičen par, ki je za svoj tretji zmenek izbral koncert Linee Aspere. Tjakaj ju je pravzaprav privedla prijateljica, kar smo razbrali iz pogovora in spredaj plešoče podobe, ki je uživala v vsakem trenutku nastopa, mestoma pa je grandiozno pomahnila tudi paru. Odkrito ne vemo, če bi jezo zaradi togosti para in motečega govorjenja občutili brez katalizatorja, ki je bil v tem primeru skladba Attica. Ponovno smo si izborili svoj plac ter se prepustili waverskim melodijam in plešočim skupinam okrog nas.
Koncert se je bližal koncu, vsi pa smo bili v rahlem zvočnem deliriju. Pošteno smo se namreč nadihali gostega zadimljenega zraka, nostalgiki so posneli dovolj materiala, plešoči pa so bili še vedno nemirni. Vokalistka londonskega dvojca Zoè Zanias se je spomnila, da je nekaj pozabila. Za minutko je izginila z odra, nakar se je pred našimi očmi znova pojavila ovita v palestinsko kefijo. Napočil je čas, čas za realnost, za govor, za trenutek tišine, trenutek premisleka in bolečine, ki jo vsi nosimo globoko v sebi. Zagrizeno je poudarila osemdeseto letnico od zmage boja proti nacizmu ter izrazila svojo jezo in razočaranje nad človeštvom, ker svetovna dejanja kažejo drugačen, dvoličen obraz. Hkrati je bila zadovoljna, da ni bila v tem osamljena in da smo se zbrali podobno misleči. Moramo pa priznati, da sklepna skladba Reunion ni zapolnila praznine ali nasitila mazohistično sočutnih duš, toda to se pogosto zgodi z zaključnimi komadi. Vokalistka je po zadnjih zapetih besedah stekla z odra, medtem ko nas je Ryan še vedno držal v krču upanja, da sledi še ena skladba. Nato je počasi z odra izginil tudi on, svetloba barvnih reflektorjev se je omilila, a mi smo si želeli več. Vsi kriki, ploski in žvižgi so bili zaman in tako smo se v linearnih vrstah vrnili nazaj na zrak.
Še vedno v čudnem deliriju smo obstali in nismo dojeli, da smo bili za nekaj trenutkov priča medgeneracijskemu gotičarskemu, aktivistično in temačno obarvanemu nastopu. Ali nas je iskreno zadovoljil ali v nas pustil le še večjo praznino? Recenzentka si upa trditi, da je po petkovem praznovanju rojstnega dne potrebovala natanko to, a je ironična ravno disociacija, ki jo je sprožila Linea Aspera. Njuni hladni valovi niso vzbudili simpatije tako kot Neon Lies, temveč misteriozno nostalgijo, ki smo jo lahko doumeli ob spremljanju publike. Domov smo odšli z mešanimi občutki, toda eden od prevladujočih je bilo morbidno ugodje.
RŠ recenzijo je pripravila vajenka Eva.
Dodaj komentar
Komentiraj