Kino Šiška, 20. 2. 2013

Santa Barbara, New York, Montreal, Barcelona, Pariz je le nekaj postojank, kamor je zvočno in vizualno umetnico Maïo Vidal v njenih petindvajsetih letih odnesla radovednost. Mnoštvo kultur, ki jih je ob tem srečevala, je močno zaznamovalo tudi njeno glasbo, s katero se je v različnih stadijih svojega življenja rada izražala. Tik pred izidom svoje druge solistične plošče Spaces je obiskala tudi naše kraje ter včeraj zvečer nastopila v Komuni Kina Šiške. 

V pravem večjezičnem kotlu, kjer so na površje male dvorane brbotale angleščina, francoščina in slovenščina, je Maïa kar med nastopom občinstvo povprašala, kako pri nas pravimo »How are you?«, nemalo za tem, ko se nam je predstavila s »hvala« in »zdravo, jaz sem Maïa Vidal«. Simbioza z občinstvom pa se pri tem ni polegla. Dobro informirani obiskovalec ji je namenil glasni »Happy Birthday« ter v trenutku pripravil množico, da Maïi tudi sama zapoje. Rojstnodnevna viža je vidno ganjeno glasbenico za trenutek tako zmedla, da se je pri zahvali nehote krepko pomladila. Nič manj simpatična ni bila niti prigoda, ko je Maïa svoja glasbena spremljevalca na odru, med katerima se, kot smo izvedeli, sramežljivi multiinštrumentalist Simon Beaumont zelo nerad fotografira, povprašala, ali sta pripravljena na naslednjo skladbo, in je izpod odra z vseh strani zadonel glasni »Yeah«. 

Maïna glasbena pot je kljub petindvajsetim letom pisana. Pred svežim kantavtorskim projektom, v katerem se prvič predstavlja pod lastnim imenom Maïa Vidal, je izpeljala kar nekaj glasbenih projektov, med katerimi velja omeniti tudi njeno zgodnje punkersko udejstvovanje. Še toliko bolj, ker njena odrska prezenca danes ne bi mogla biti bolj kontradiktorna. Predstavlja se kot nedolžna, ranljiva eterična persona z oprtanim mehom, ki kar kipi od iskrenosti. A če gre verjeti modrosti, da nas vsaka stvar v življenju zaznamuje, je njen uporniški duh jasno zaznamovan v sami skladenjski zasnovi, saj so njene barvite in čutne skladbe pogosto strnjene v kratke in jedrnate pop zloženke, ki jih Maïa, v nasprotju z domačimi predsidrači Justin's Case, ne posiljuje za vsako ceno. S svojo ponižnostjo je kaj hitro pokazala, da je tudi brez trušča in velikega rompompoma mogoče pričarati čudovito koncertno izkušnjo.

Hitro smo se navadili tudi njenih govornih vpadov, ki so kapljali med glasbenim performansom, v celoti podrejenim krhkemu vokalu, ki se v trenutkih zvočne ekspresivnosti lahko spremeni v pravi emotivni vrelec. Maïa je skozi izpoved v svoji prikupni naivnosti napletla zgodbe, ki se dotikajo celo najrazličnejših fobij, nanizanih v abecednem zaporedju. Zvočni inventar je bil, čeprav širok, temu primerno zreduciran in razporejen med oba člana spremljevalne zasedbe. Po potrebi so se v skladbah tako pojavljali pihalni in kitarski vložki, ploski, citre, violina, harmonika, ksilofon in miniaturni pianino ter zarisovali sebi lasten amalgam najrazličnejših evropskih zvočnih tradicij. 

Formula je tudi na račun dodelanih struktur vzdržala skozi celoten nastop, četudi se je Maïna vokalna interpretacija v osrednjem delu začela nekoliko ponavljati. A kot izučena avtorica je tovrstne pomisleke presekala v zaključnem delu nastopa, ko je občinstvu namenila tudi material s prihajajoče plošče Spaces. Vpogled v skladbi Katerina in Space je nakazal, da je tudi sama pripravljena na poglabljanje lastnega izročila in vokalnega eksperimentiranja. Prepustila nas je igri zvočil in v živo poustvarjenih loopanih večglasnih interpretacij. Maia se je na oder vrnila enkrat, se v dodatku prepustila ritmom zaključnega dejanja ter ob njem zaplesala v noč, noč polno belih snežink, ki, kot je sama dejala, na rojstni dan prinašajo srečo.