Po skoraj desetletju in v spominu dobro vtisnjenem koncertu v Križankah je Manu Chao, vitalnež, ki bo letos srečal abrahama, spet obiskal našo kotlino. Takrat je haral z Radio Bemba Sound System, tokrat pa se je prikazal z minimalistično postavo, v preobleki, ki nosi ime La Ventura ali v prevodu - sreča. Z njim sta se na oder katapultirala le še dva: bobnar Garbancito in kitarist Madjid Fahem Magic. Trojica, ki v bistvu tvori jedro Radia Bembe, trojica, ki se ji pomanjkanje delovne sile na energičnosti nastopa ne pozna.

Sreča je bila na sobotni ljubljanski dan vseskozi prisotna. V obliki sonca je sijala na polni park Tivoli, pod krinko derivatov se je pojavljala v raznih alkoholiščinah, srečnih opojnih vonjav pa ni razkadila niti ventilacija hrama slovenske košarke. Omajala je ni niti slaba pretočnost na prizoriščnih WC-jih niti še slabša pretočnost točilnih avtomatov. Mala dvorana je bila napolnjena s pol četrtim tisočem duš, karte pa razprodane že zdavnaj prej. Sploh je hitro zmanjkalo tistih za parter, kjer je ozvočenje verjetno izpolnilo dolžnost, na tribunah pa je bilo slišati prisotnost škržatov - vsak udarec po bobnu je imel namreč odmevnega brata dvojčka na drugem koncu dvorane.

Čistunom, ki jim gre v nos metanje Slovenije v balkanski koš, je Manu Chao zagodel še z uradnim nazivom turneje: Balkan April Tour 2011! Ta je od Jadrana do Bosporja razprodana, in to po zmerni ceni, za katero se je glasbeni aktivist dogovoril z organizatorji. Če skoraj dve in pol odigrani uri preračunamo s ceno vstopnice, pridemo do spoznanja, da je obrestovanje mnogo višje, kot ga ponujajo naše banke. Predvsem tisto, ki se hrani v spominu, je neprecenljivo. Tako na koncertu kot dan kasneje, ko so speči okupirali večino klopi v mestu, je bilo opaziti nevsakdanje število tujcev, predvsem Italijanov in Hrvatov.

Za začetek bi veljalo nameniti nekaj besed revirski ska predskupini Red Five Point Star, a si njihovega nastopa iz raznoraznih razlogov nismo uspeli ogledati. Zanesimo se na povzetek mnenj pričujočih, ki pravi, da so v okrnjeni, bolj akustični postavi zadovoljivo ogreli publiko. Ni pa se mogel njihov nastop primerjati z evforijo, ki je napolnila dvorano, ko se je na odru pojavil galicijsko-baskovski sociološki frontmen fenomen. V trenutku so bili na nogah vsi in v takšni pozi tudi ostali do konca koncerta. Posameznike je nezadržno vleklo v vrtinec poga. Prepotena množica v parterju je valovala, skandirala in ploskala pod taktirko maestra Manuja, ki vedno odlično plete vezi s svojimi oboževalci. Rdeča nit njegovih koncertov in spona med komadi ter med njim in publiko je poleg vzklikanja že dolgo tudi marleyevsko „o-yooooooo, o-yo-yo-yo", ki ga publika ponavlja do nezavesti oziroma do ponovnega vračanja akterjev na oder. In včeraj so se vračali nekajkrat, tudi ko je hišnik že prižgal luči in je lepo število obiskovalcev že zapustilo prizorišče. Tisti, ki smo ostali, smo na ves glas peli refren še neohlajenega komada L'Hiver Est Là in bili deležni nove porcije. Tri zadnje komade so odigrali v akustični verziji pred popolnoma razsvetljenim občinstvom. Luči so odkrile ves kolorit publike, ki koristi tudi mnoge antiglobalistične rekvizite - od Chejevih in Diegovih majic vse do jamajških zastav. Poudariti velja, da je zadnji bis vseboval tudi odlično izvedeno, v portugalščini zapeto Minho Galero. Sam repertoar Manu Chaa se v zadnjih desetih letih ni drastično spreminjal, če odmislimo komade z zadnje plošče La Radiolina izpred treh let, peščico novejših komadov in presenečenja z marleyevo skladbo Iron Lion Zion. Skladbe so si sledile ena za drugo brez nepotrebnih pavz, neizogibne pa so bile Tijuana, kjer se cedijo tekila, seks in marihuana, Clandestino, Me Gustas Tú, Desaparecido in druge klasike, med katerimi ni manjkalo niti nekaterih iz obdobja Mano Negra, pa čeprav smo potihoma upali tudi na Sidi H'Bibi, kjer bi se s svojim arabskim vokalom izkazal Garbancito.

Razgreto maso je trojica gnetla z nenadnimi prehodi iz reggaeja v punk rock, tako da je bila le-ta v manutransu, varnostniki pa ne najbolje pripravljeni na moč množičnega valovanja, ki je pretilo, da bo porušilo sprednje železne ograje. Manu z akustično kitaro, katere ritmičnost je dostikrat požrla jakost električne kitare, je atmosfero pumpal z mikrofonom, s katerim se je tolkel po prsih, in refrenom „?Qué hora son mi corazón?" iz La Primavere, v kateri pravi, da nam lažejo tudi s pomladjo. Ve se kdo. Mašino je na poti ogrevala Madjidova furiozna kitara, ki je pripomogla k več vrhuncem v vzdušju "ska-kalne" norišnice, med katero je spolzela iz očesa tudi kakšna zlata solza. Poleg konglomeratsko raznolike glasbe je Manu priljubljen in cenjen tudi zaradi resnično iskrenih in do oboževalcev spoštljivih nastopov ter besedil, v katerih se zavzema za boljši in pravičnejši svet. Utopija ali ne, "naslednja postaja se imenuje: Upanje!" Glasbo revnih ulic latinskoameriškega sveta je pripeljal tudi k nam, zakaj ne bi pripeljal česa tudi tja?

V Hali Tivoli si je ahilovo tetivo nategnil Robert Suša.

Re: Manu Chao La Ventura + Red Five Point Star!!!

tujec [04/04/2011]

nevsakdanje število tujcev pomeni 3/4 publike! kar se je resnično poznalo pri vzdušju!