Kino Šiška, Ljubljana, 31. 3. 2022

Na zadnji marčevski dan se je v Kinu Šiška odvil koncert, ki je tako po količini obiskovalcev kot po nedvomnem lokalnem hajpu presegal sebi podobne po velikosti in izpostavljenosti. V Katedrali Kina Šiška, kot je zanje že navada, so nastopili kamniški bojsi Matter, tokrat z gosti PTČ, .travnik, Nomark, Tsujigiri in Sahareya. Vnema je bila že več kot očitna, ko je avtor z lokalnim prevozom dospel do prizorišča in se je polovica potnikov, žejnih glasbe, zagnala na pločnik pod goste dežne kaplje. Med performansi je tudi na pobudo nastopajočih med publiko rasla napetost za nastop, ki nas je, obetajoč veliko, čakal na koncu večera, ko naj bi na oder končno stopili mistični trije in množici odpihnili možgane s svojimi beati in besedami.

Zares je o tem večeru mogoče govoriti le kot o prikazu dediščine Matter. Vseh pet prednastopajočih se je zdelo kot nekakšen povzetek njihove zapuščine na sceni. S svojimi besedili so osvobodili jezik repa, ki je bil prej skrbno varovan z old school ideali, s produkcijo so odprli povezave z elektroniko, trapom in drugimi žanri. V vse to bi lahko umestili vsakega od gostov, saj so vsi na tak ali drugačen način ožigosani s kamniškim trojcem. A Matter kot sila in mesto, ki ga zavzemajo Dacho, Tunja in Levanael, je v tej hierarhiji neizpodbitno na samem vrhu. Ko so dobro uro in pol po uradnem začetku koncerta končno stopili na oder, je občinstvo ponorelo. Evforija je zajela celotno Katedralo in energija je le še rasla.

Takrat se je večer postavil na glavo in izrazil svojo praznost. Diskrepanca med polno in ekstatično Katedralo Kina Šiška in tremi modeli, ki so na odru izpadli nastopaško, zajebantsko in ob pomanjkanju kakršnegakoli truda izjemno puhlo in plitko, je zarezala skozi zadnjo uro in pol priprav na ta polomljeni spektakel. Ob prihodu se je še zdelo, da so želeli v nastop uvesti nekaj malce humorja in da se bo skozi koncert njihov fokus izčistil, a je z vsakim komadom ostalo manj upanja o takšnem preobratu. Koncert Matter je dokaj hitro dosegel dno, saj nič, kar so na odru počeli, ni bilo intrigantno ali vsebovalo neke trohice umetniške vrednosti, nič ni bilo vzeto resno, tudi glasba ali nastop sam ne. Publiko je morda držal v transu le vedno prisotni etos izvajalcev, ki ga tokrat ni bilo niti slutiti. Vsak izmed njih je vlekel nastop v svojo smer, Dacho v neko navidezno resnost, čisto repanje, rimokleparstvo, Tunja v neko sproščenost in ležernost, Levanael pa v neko tretjo smer, ki niti ni prišla do izraza, ker je le stal za svojo mizo v ozadju.

Takrat so se besede redakcijskega kolega Mraza zložile v smiselno celoto, ko je recenzentu na koncertu rekel, da so Matter odraz slovenske glasbene scene, preveliki zanjo in nezmožni iti v tujino. In zares je bil Matter, ki smo ga gledali, nekajletni produkt truda in še nekaj več let krute, a resnične stagnacije na vrhu slovenskega glasbenega dogajanja. Občinstvo, zbrano v katedrali, pa se na videz ni zavedalo tega dejstva, obešajoč se le na pretekle lovorike, na katerih slonita današnji uspeh in status tria. Na najbrž enem izmed večjih koncertnih dogodkov leta, ki odmeva med ušesi vseh domačih ljubiteljev glasbe, se jim očitno ni treba več gnati in razvijati svojega projekta, kar so delali vsaj na začetku ob ambicioznem iskanju zvoka in izraza. Sedaj se zdi, da so tako oni sami kot njihova publika postali le nekakšen umetelni del scene, zunaj nje in umaknjeni od dogajanj, sil, trenj znotraj nje. Njihov mit, ki so ga sprva pridno kultivirali in v njem našli eno izmed svojih sidrišč kot projekt, jih je prerastel.

Koncert kot tak je torej izpadel nedorasel navdušenju. Tudi ležerna uletavanja Tsujigirija na oder in soizvajanje komadov, kot je Better s plošče Testament ljubezni, niso dodala nič novega h koncertnemu doživetju. Zaradi pomanjkanja zagnanosti nastopajočih je nizanje komadov tekom večera izgledalo bolj kot neko nabijanje na prazen gol, vsak izmed njih je bil sličen prejšnjemu. Poskus uveljavitve koncepta albuma HAOS kot zaključnega opusa določene faze njihovega ustvarjanja ni bil izpostavljen ali toliko vpet v koncert, da bi prišel do pravega izraza. Za tiste, ki smo se zavedali idejnega ozadja, je tako konec prišel zaradi izčrpanosti idej. Tudi ko so odrepali komad Rubikon z naslednje plate, ki naj bi jo delali s SunnySunom in naj bi bila obrnjena v bolj old school vode, se ni zdelo nič drugačnega razen produkcije in Tsujigirijevega pačenja čez beat. To je bilo iskreno ostudno in sramotno; če je že njegov glas estetsko usmerjen v trap, je to nemogoče trditi za old school poskus, s katerim gostuje na komadu. Kitica izpade parodična in Tsujigirjev nastop pusti grenak okus.

Fundamentalni problem domače scene je njena majhnost in morda tudi njena relativna specifičnost. V našem prostoru je popularen ustvarjalec dokaj hitro soočen z omejitvami, ki so omejitve naše države. Matter so zaradi svoje specifičnosti, zaradi katere so tako hitro uspeli, z njo tudi omejeni. Poleg tega pa pomanjkanje dosledne kritike občinstva propagira in omogoča stagnacijo ustvarjalcev. Njihova velika želja je imeti nekaj, nekoga, stalnost, na katero se lahko obesimo in jo poslušamo še dve desetletji ter ustvarjalce obujamo sodeč po starih uspehih in ne novih stvarjenjih. Če je res tako, se Matter obetajo še dolga leta polnjenja Katedrale in ohranjanja navideznega zagona, ki ga bodo poganjale množice, morda zamaknjene v neke transe in zasanjane v neke ideje, ki jih je glasba že zdavnaj pozabila.