Gala hala, 21. 5. 2015

Da bi se lahko ponovila čarobnost lanskoletnega toplo sprejetega in tematsko obarvanega Hrupnega večera, ki je na letnem odru Gale Hale ponudil nizozemske mladince Mozes and the Firstborn, se mora poklopiti več dejavnikov. Eden izmed slednjih je vsekakor vreme, ki je organizatorje tokrat žal neprizanesljivo prisililo v hitre logistične rošade. Puhanje cigaretnega dima ob zastirajočem se pomladnem dnevu je nadomestila z vonjem po dežju prepojena koncertna sobana, ki je nemo čakala na prvo dejanje večera.

Haiku Garden, novonastala ljubljanska zasedba, je na enem izmed svojih prvih nastopov v večer zarezala s prepričljivo inštrumentalno kitarsko melodiko Roundelay in v recimo mu DIIV-ovskem okovju s sirenskimi klici privabljivo dražila ušesne bobniče. Morda je bilo tudi zato spoznanje, da format zasedbe vključuje vokal, ki je v nadaljevanju nastopa nepričakovano skočil na oder, nekoliko težje prežvečiti. Še posebej v trenutkih, ko je visoko v miksu mašil veliko bolj prepričljivo muziciranje v ozadju ter v glasbo vtiral pot spominom na neke druge čase. Dipolnost, ki je sprva sekala med aktualnejšimi dream pop nastavki, se je čez čas zedinila v emotivnem emocoru, s čimer smo v približno polurnem nastopu nesluteč pogledovali v razvojno pot zasedbe z izredno svobodno pesniško formo. Nekaj več fokusiranosti in zelo zanimivo bo spremljati, kam Haiku Garden utegne odpeljati.

Zaključek Hrupnega večera je tokrat pripadal dunajskim dečkom, četvercu Mile Me Deaf, ki je pod vodstvom Wolfganga Möstla v naše kraje prinesel vest o novi plošči Eerie Bits of Future Trips. Uvodoma nekoliko zadržan nastop, ki je v mestoma motorični ritmiki rad rezal s transcendenčnim kitarskim hrupom, je sprva spomnil na lanskoletni prihod Britancev TOY, a če slednji v svojem enoznačnem podajanju vse do zadnjega niso uspeli prikazati nekaj več avtorske odločnosti, so Mile Me Deaf z vsako skladbo razgaljali koščke impresivnega zvočnega miljeja ter kazali, da so v živo najboljši ravno v najmanj predvidljivih trenutkih, ko v ospredje potisnejo lastno intuicijo. Pregrešno dolga Headnote#1 je minila v nenehnih pričakovanjih in ugibanjih, kakšne zvoke lahko Wolfgang iz svoje kitare sploh še izvabi. 

Koncert se je tako odvil v znamenju barvite setliste, kjer je lahko vsakdo našel košček, s katerim se je imel moč ponotranjiti, najsi bodo to sladkobni malkmusovski verzi, popoidni in nesramno spevni kitarski riffi, psihedelične vibracije ali gromki kitarski izbruhi. Četudi skupini Mile Me Deaf v živo ni uspelo preslikati vse veličine njenih studijskih dognanj, so člani uspeli bravurozno pokazati, kako zelo razumejo dinamiko skladb, saj ne glede na stranpoti, ki jih radi tlakujejo med nastopom, nikdar ne delujejo prisiljeno. K temu prav gotovo doda tudi izdelanost benda, za katerega se dozdeva, da je njegova največja težava prav ta, da prihaja z bližnjega Dunaja.