Vintage Industrial Bar, Zagreb, 16. 10. 2015

V »starih« časih, ko so cestam kraljevale stoenke in jugoti, ni bil problem usesti se v avto in odpeljati daleč stran na koncert. Danes, ko po cestah vozijo veliko boljša in udobnejša prevozna sredstva, pa je tega, kot opažam, precej manj. Enim se ne da, drugi ne morejo zaradi službe, družine, psa, mačka ali kanarčka. Ampak! Tu pa tam se vseeno zgodi nekaj, kar te zbeza iz toplega gnezda, kot je to recimo promocija novega albuma hrvaških hardkor legend Motus, na katerega smo čakali celih enajst let. In tako smo v petek šli proti Zagrebu.

V zagrebški Vintage Industrial bar, ki od svojega odprtja precej raztura s svojim programom, smo stopili ravno takrat, ko so svoj nastop začeli naši slovenski No Limits. Na srečo so ravno tako zamujali kot naša odprava, na nesrečo pa je to za seboj potegnilo skrajšanje programa. Hardkor je bil ta večer magična beseda in hardkor je tisto, kar je povezovalo vse tri nastopajoče. No Limits ga igrajo že vse od konca devetdesetih in to tako, kot se hardkor igra – energično, nabrito in s polno mero angažiranosti. Vmes pa infiltrirajo tudi kakšen poskočen ska ritem, drveč punk'n'roll ali nažigajoč metal. Odličen nastop bi si vsekakor zaslužil več poslušalstva, čeprav se je, od sprva skorajda popolnoma prazne dvorane, pa do zadnjega komada, ki ni bil nič drugega kot priredba Kud Idijotove klasike Marine, s katero so se poklonili pokojnemu Tusti, nekaj ljudi počasi nakapljalo in dalo bendu del feedbacka, ki si ga je pošteno zaslužil.

Sledili so domači No More Idols. Na domačem terenu očitno precej popularni, saj so pred oder privabili že precej večje število občinstva. Takoj pa je bilo tudi očitno zakaj. Svoj nastop so začeli s komadom Godine in predodrje takoj pripravili do divjanja. Glede na to, da menda precej pogosto menjavajo svoje člane, le vokalist – kitarist je stalnica, so zveneli neverjetno uigrano in homogeno. Malček bolj melodični kot uvodni No Limits se prav tako niso strogo držali samo ene začrtane linije, ampak so prehajali med pankom, hardkorom in rock'n'rollom.

Čeprav je pred koncertom na Facebookovi najavi svoj obisk odkljukalo dobrih 600 ljudi, se jih je v petek v Vintagu prikazala le kakšna polovica. V pričakovanju nastopa Motusov se je po nastopu No More Idols večina le premaknila v koncertno dvorano. Bend je svoj nastop za ogrevanje začel z nekaj starejšimi komadi, nato pa začel vpletati tudi čisto nove iz albuma Mašina. Precej premeteno in dobro namišljeno, saj kakor je na koncertih navada, ljudje vedno bolj »palijo« na star kruh kot na čisto nove vroče žemljice. No tokrat niti ni bilo čisto tako. Glede na to, da so Motusi svoj album že pred koncertom naložili na bandcamp, mi je pogled naokoli povedal, da so ljudje naredili domačo nalogo in Mašino preposlušali, mnogi pa so celo že znali besedila na pamet. Skratka, ni bilo opaziti izrazitega nihanja v podpori pesmim, razen kadar so odigrali največje hite, kot so Holandija, Razlike, Duge noči in Grobari, ki so jih pustili čisto za konec.

Motus so v petek, potem ko sta predskupini pripravili dobro podlago, čudoviti Vintage Industrial bar razgreli do absoluta. Bend je uspel med stare komade vpeti cel nov album, ki zvesto sledi hardkoru, česar smo pri Motusih že navajeni, ne da bi pozitivna atmosfera le za trenutek upadla. V pododrju je bilo opaziti večinoma mladince raznoraznih pripadnosti – tu so bile obrite glave, pa irokeze, pa dolgi lasje, pa še polno drugih lasnih variant, toda vsi so dobrovoljno prepevali, slemali, pogali in se prerivali brez kakršnegakoli incidenta. Ko je kdo odletel po tleh, so ga solidarno hitro pobrali in skupaj žurali naprej. Tisti malo starejši pa so koncert zadovoljno spremljali in z bendom prepevali z varnejše razdalje. Na koncu so se odločili, da bodo službeni del, brez kratke pavze med katero bi jih mi pozivali nazaj, podaljšali še v bis, vendar so se ušteli, ko so mislili, da bo publiki to dovolj. Ta je zahtevala še in glede na to, da so od svojega nastanka leta oseminosemdeset posneli in izdali kar nekaj pesmi, bi lahko nadaljevali do jutra. Tako so se morali vrniti še za dodaten bis, poslovili pa so se z naslovnim komadom novega, odličnega albuma Mašina.

Predvidevam, da ni prav lahko izdati albuma po enajstih letih. Dilema, ali ga bodo ljudje sprejeli ali ne, zna biti prav mučna, vendar za se nov album Mašina nimajo kaj bati. Ljudje so ga več kot očitno že sprejeli. Bend pa kljub sedemindvajsetim letom obstoja ne popušča v moči, energiji in iskrenosti. In če si malo domišljam, da je imel uvodni komad Nasred puta nek pomen, bi lahko rekla, da se to še dolgo ne bo zgodilo. Niso več na začetku, definitivno pa, za naše dobro, še niso na koncu, kajti motus vita est – gibanje je življenje in življenje je gibanje, zato še ne bodo dali mira. Na našo srečo.