Letni vrt Gala hale, Ljubljana, 14. 5. 2022

Včeraj smo po celotedenskem benderju praznovanja RŠ-evega 53. rojstnega dneva zopet zavili na letni vrt Gala hale v Ljubljani, le da je bil fokus tokrat na glasbi dveh bendov, ki sta nastopila eden za drugim. Zasedbi Seine iz Hrvaške in domači Moveknowledgement sta namreč premierno predstavili svoja najnovejša albuma, prvi ploščo Naizust, drugi pa Lying Cobra. Oba albuma sta izšla aprila pri Moonlee Records, ki ima sedež prav v prostorih nad Gala halo na Metelkovi. Prvenstveno je bil večer posvečen predstavitvi albumov, tako da starejših komadov obeh skupin v glavnem nismo slišali. 

Dvojni koncert se je pričel z nastopom trojca Seine. Glasbeniki so premierno odigrali skladbe s svojega tretjega albuma v enakem vrstnem redu, kot si sledijo na studijskem izdelku. Ta se zvočno oddaljuje od bendovega predhodnega materiala, kar se izrazi predvsem v manjši prisotnosti kitare, tokrat nadomeščene z elektronskimi zvočili. Vokalist Ivan Ščapec je imel zato deloma razbremenjene roke, tako da je nastop lahko poživil s svojimi značilnimi introvertiranimi plesnimi gibi.

Ritmično bogata godba, primerna tako za ples kot za zbrano poslušanje, je enega od viškov zagotovo dosegla s skitom Zakaj. Gre za nekakšno kritiko politične ekonomije v obliki art popa, v katero je bobnar Dimitrij Mekotanović Petrović vdahnil dodatno energičnost v že sicer presežno izvedbo najnovejše izdaje Moonlee Records. Skupina ima edinstven karakter, izražen v tem, da se z vsako izdajo na novo izumi, in to je sposobna prevesti tudi na koncertni oder.

Kratek, a neverjetno sladek koncert Seine je nasledila nekakšna napetost v zraku. Skupina Moveknowledgement je namreč nazadnje koncertirala še kakšno leto po izdaji albuma See, leta 2014, nato pa je potihnila. Spraševali smo se, ali skupina še obstaja; ali bomo še kdaj lahko slišali muziko, ki je vztrajno pristajala na samem vrhu seznamov Naj Tolp bumov ob koncu leta. Odgovor je nekako »ja in ne«, saj je skupina s singlom My Left Foot februarja letos naznanila povratek, a brez vokalista N'toka, ki ostaja nenadomestljiv. Album Lying Cobra je delo četverice preostalih članov, ki so včeraj potemtakem nastopili kot skupina Moveknowledgement.

Vlogo vokalista sta prevzela klaviaturist Miha Šajina in kitarist Uroš Weinberger, ki med nastopom niti enkrat nista vzbudila občutka, da kogarkoli nadomeščata ali zastopata. Psihedelično-krautrockovska smer novega materiala je dala izvrstno podlago njunemu dvoglasnemu petju s hipnagogičnim efektom v stilu Ariela Pinka. Potem ko so odigrali celotni Lying Cobra, so obiskali še komad Stop/Continue z albuma Pump Down!!! izpred enajstih let in izvedli priredbo kultnega hita Eisbär nemške skupine Grauzone. Oba sta delovala kot ponazoritev posebne vrste plesne rock glasbe, ki jo je skupina Moveknowledgement razvijala do premora in po kateri je bila znana. Oziroma, po včerajšnji prepričljivi obuditvi se lahko popravimo: po kateri je znana.

Še en hvalevreden vidik sinočnjega koncerta je bila sama kakovost zvoka. Pohvala leti tako na ozvočenje letnega vrta Gala hale in delo tonskega mojstra kot tudi na skupino, ki ji je uspelo, da v živo zveni bolje kot na albumu, čeprav so bili glasbeniki studijskim posnetkom zelo zvesti. Zvoki sintesajzerja so metelkovski zrak napolnili z vibracijami, odgovornimi za sijajno masažo naših kladivc, nakovalc in stremenc. Medtem ko je skupina mirovala, je Šajina namreč svoje tehnične sposobnosti kalil kot techno producent, tudi v okviru lani nastalega projekta Warhorse, njegove nabrane izkušnje pa so bile sinoči še kako slišne.

Številčnost obiskovalk je bila vsaj v začetku včerajšnjega dogodka skromnejša, kot bi ob siceršnji obiskanosti koncertov Seine v domačih krajih pričakovali. Toda če vzamemo v obzir nekoliko naporen teden rojstnodnevnega rajanja dela publike obeh bendov, to ni realen pokazatelj navdušenja ostalih. Kdor je manjkal, ga torej dejansko ni bilo – kajti predstavitvi obeh albumov sta bili izvrstni. Moveknowledgement so sinoči dokazali, da so lahko kompetentna sila sodobne slovenske scene tudi brez N'toka, kar ni bilo samoumevno. Le nabor materiala, ki ga lahko brez njega izvedejo, je ožji, kar zarisuje tudi krajše trajanje potencialnih koncertov v neposredni prihodnosti. Za konec so včeraj ponovili izvedbo uvodnega See You Later, katerega naslov deluje kot vabilo na bodoče koncerte. Priporočamo njihov obisk. Kar zadeva Seine, enega najobetavnejših projektov lokalnega prostora, ki poslušalcem vseskozi izpolnjuje čedalje večje obljube, pa prav tako. Včeraj smo bili tako priča enemu od tistih redkih koncertov, ki obetajo visoka pričakovanja – nato pa jih brez pretiranega spektakla, pač pa zgolj s strastjo, izpolnijo in presežejo.