Kino Šiška, Ljubljana, 5. 11. 2020

Nekateri od nas so morda upali, da bomo lahko koncerte zdaj že doživljali tako, kot smo jih nekoč. A pandemija se je odločila, da bo ostala še nekaj časa, mi pa smo ugotovili, da morajo koncerti v živo – ne glede na situacijo – ostati del našega vsakdana. V situaciji pa moramo poiskati tudi svetlo plat in prepoznati edinstvene možnosti, ki jih ponuja šele računalniški zaslon. Eden tistih nenavadnih elementov, za katere v resnici nimamo časa, ko smo na pravih koncertih, je domišljija. Lep primer za to je bil prvi koncert v seriji spletnih glasbenih dogodkov v organizaciji Kina Šiška, imenovani Dostava na dom. Tako je 5. novembra Katedralo zavzel najbolj vroč boyband domačega mainstreama, novomeški indie rockerji MRFY. 

Trenutkov pred spletnim koncertom ni zaznamovalo le tipično odštevanje do samega začetka – fantje so nam pripravili kratek video v obliki svojih precej znanih storyjev na Instagramu, s katerimi smo lahko pokukali v zaodrje in priprave pred nastopom. Koncert se je začel z njihovim slavnim geslom »use je kul«, ki je bilo z neonskim lepilnim trakom izpisano na celotni površini odra, predstavljalo pa je tudi vodilo razpoloženja za uro in pol glasbe. Rok je štartal s hitrimi ritmi bobnov, frontman Štras pa se mu je pridružil in sledil z vriski, ki so prešli v petje fraze Natalija ja te volim, ki je tako privlačna, da vam v glavi odzvanja še nekaj dni po nastopu. To je simulacija koncerta, je dejal Štras, medtem ko je gledal neposredno v kamero, ki je bila v tem primeru edina povezava s skrito publiko.

Uvod v simulacijo se je nadaljeval s skladbo Tretje oko, ki so jo sprožili Tomijevi kričeči kitarski rifi. Dim je napolnil prostor okoli fantov, rdeča svetloba pa je sledila vsakemu njihovemu premiku. Dejstvo, da niso bili postavljeni v tipično člansko koncertno sestavo, temveč so stali drug ob drugem v polkrogu, jim je omogočilo, da so si nenehno izmenjevali očesni stik ter nasmehe. Močna čustva, ki so jih med igranjem metali drug drugemu, so nam, poslušalcem, dajala občutek domačnosti, bližine in povezanosti, ki definirajo podobo zasedbe MRFY. Fantje so nadaljevali z Always, eno svojih najzgodnejših skladb, ter s coverjem uspešnice Video Games ameriške pevke Lane Del Rey. Med drugim je bil njihov zvok v skladbi Always z Lenartovimi sintetizatorskimi melodijami deležen bolj čustvene, celo melanholične preobrazbe. Domnevamo lahko, da spremembe izvirajo iz ustvarjalnega časa v karantenskih dneh, lahko pa, da so nam v pokušino dali svoj prihajajoči album, na katerem se očitno igrajo z novim zvokom.

A vrnimo se k domišljiji, h ključnemu elementu, ki je poleg same glasbe prinesel pravo koncertno doživetje – to je tisto, kar na spletnih koncertih včasih precej manjka. Na trenutke je bilo očitno, da je fantom nekoliko nerodno nastopati pred prazno dvorano. Toda ta občutek nelagodja je izginil takoj, ko so ga nadomestili bendovi zanimivi poskusi komunikacije z nevidnim občinstvom. Štras je začel kamero naslavljati z raznimi vprašanji za gledalce. Ali smo se nekateri zabavali s prijatelji? Ali pa smo nekateri ta koncert jemali kot resno stvar? Kot film? Kot šport? Domišljija je divjala. Štras je s svojim nekoliko sarkastičnim monologom ustvaril energijo, ki jo je bilo mogoče čutiti kot nekaj skupnega. Iz prazne dvorane Kina Šiška je bil v naše domove poslan izjemen občutek – kot da si delimo isti košček zraka z naključnimi ljudmi, ki gojijo ljubezen do enake glasbe.   

Noč se je nadaljevala z bendovima uspešnicama BBY, Omama in Klic, fantje pa so med njima našli prostor za ples, raztrgano basovsko struno, improvizacijo in celo novo skladbo. Vseskozi smo pričakovali hit Zonzei, ki je v morbidno leto 2020 prišel kot nebeška bliščoba, in čeprav je bila umestitev frendovskega sodelovanja z Matter pričakovana, je bila ležernost njihovega prihoda na oder presenetljiva. Kamniška traperska trojica je po Štrasovih besedah izvedla Koronavirus hitac, ki je prinesel nazaj poletne vibracije ter nam omogočil, da smo za trenutek pozabili na depresivno vreme zunaj. Po še nekaj zafrkavanja so Matter zapustili oder, MRFY pa so zaključili noč s svojimi klasiki Anakin, Umru zate in Tebe, s katerimi so se zaradi izvedbe ter intenzivnosti atmosfere pravzaprav teleportirali v sobe vseh, ki so spremljali koncert. Na koncu pa so si vzeli tudi čas, da so nas spomnili na trenutno kritično situacijo domače glasbene industrije ter z nami delili strašljivo misel, kakšno bi bilo življenje brez podpore domačih prizorišč in glasbenikov.

Čeprav je nastop potekal v nenavadnih okoliščinah, so MRFY uspeli proizvesti novo oziroma prilagojeno različico koncertnega doživetja, ki je bila v njihovem primeru povsem zadovoljiva. Domišljija nas vse povezuje, čeprav v resničnem življenju nismo pred istim odrom in ne pojemo skupaj na isto glasbo. Nam pa ostaja priložnost, da pokažemo svojo podporo domači glasbeni sceni zdaj, ko jo ta najbolj potrebuje, in ohranimo duh žive glasbe. Kajti le tako bo na koncu vse kul.