* foto: Samir Cerić Kovačević

Močvara, Zagreb, Hrvaška; 24. 11. 2018

Minuli sobotni večer je hrvaška prestolnica ponujala nemalo zanimivih koncertnih dogodkov. Hard Place je gostoval Gobline in Tahijeve kmetove, Lauba kitarsko legendo Johnnyja Marra, v Močvari pa so oder zasedli Mudhoney, Please The Trees in dno. Seveda to za potencialnega obiskovalca pomeni težjo izbiro, odločitev, morda celo žreb. Napačno je torej razglabljati o tem, kako je koncertna scena zasičena le pri nas. Preveč je dogodkov, premalo je dogovarjanja med klubi, ki bi denimo lahko združili koncertne pakete, prilagodili časovnice ali po možnosti dogodek celo datumsko premestili. Prav s tega vidika so koncert v Močvari v organizaciji Žednega uha razvlekli čez praktično celoten sobotni večer - od devetih dalje, z namenom, da bi obiskovalci lahko ujeli zgodnji koncert kitarista Smithsov in hkrati morda še slovite Seattlečane Mudhoney, če seveda za trenutek odmislimo obe predskupini.

​

Mudhoney na aktualni turneji predstavljajo svoj deseti veliki album Digital Garbage v tridesetih letih obstoja. V tem času so še kako zaznamovali neodvisno podtalje rockovskih muzik, vedno znova dozorevali in ostajali besedilno cinični, zajedljivi in istočasno krepki. V sodelovanju z založbo Sub Pop so podmazali in zagnali kolesje ter pripravili teren za marsikateri mlajši bend, podpirali ustvarjen krog in kot eni prvih iz seattelskega rajona naredili prepotreben koncertni preboj tudi na staro celino. Ko se je grunge kot glasbeno čudo prebil v mainstream, so v svoji orientaciji še manj sledili industriji in trendom nasploh. Prepoznavno rokenrolersko držo so ohranjali v svoji neprečiščeni zvočni podobi, sestavljeni iz Armovega rezkega vokala in ostre kitare, Petersovih bobnarskih plomb, Turnerjevih antisolaž ter Lukinovega podtalnega basiranja. Zadnjega je sicer že s ploščo Since We've Become Translucent zamenjal Guy Maddison iz avstralskih surovežev Lubricated Goat in kasneje pa iz projekta Bloodloss, v katerem je deloval tudi Arm. Po letošnji živi plošči LiE, ki je predstavila posnetke tudi s predlanskega ljubljanskega koncerta, Mudhoney tudi z Digital Garbage ostajajo zvesti svojemu zvoku ter hkrati še vedno ne odstopajo od vdelane jebivetrske drže, kar so dokazali tudi tokrat v Močvari.

Mrzlo in vlažno ozračje ob savskem nasipu so nekaj po deveti segreli dno. Trio dno. je sestavljen iz starih znancev zagrebške scene, ki so v preteklosti igrali v bendih No Comment, Vegetable Soup, Minus Cway, Porota, Babies in Cherkezi United. Iz pepela zadnjih omenjenih pa so dno. tudi nastali. Zagrebčanom prav gotovo ugaja glasna godba, jahanje trde distorzije čez čvrsto ritem sekcijo in dvojni vokalni napad v formatu odprtega punkovskega izraza. Dno. so prejšnji četrtek povili istoimenski debi, izdan pri založbi Geenger, ki so ga v kratkem času iz komada v komad predstavili tudi v soboto. Uradni koncert ob izidu pa sledi že jutri v klubu Hard Place. Trojček ni domač le v vžgi-drži-pili maniri garažnega punka, temveč vceplja vrline sunkovitega punk rocka, obogatenega s prizvokom stare hardkorovske odrezavosti. Ne boji se niti spustiti strun za daljše piske in ne skopari z ritmičnimi akcenti, ki takoj zavijejo v mikavnejšo medigro, raskavi vokali pa celotno zadevo še dodatno odmaknejo od kakršnegakoli popevkarstva.

Za dno. so po daljši pavzi oder zavzeli češki Please The Trees, ki se v postavi kitara-vokal, sint in boben v daljših komadih držijo psihedeličnih valovanj in krauterskih repeticij, ki jih predstavljajo tudi na svojem nedavno izdanem novem albumu Infinite Dance. Trio je tukajšnjemu občinstvu poznan s koncerta v Menzi pri koritu, kjer je nastopil v sklopu lanskega MENT-a, takrat še z izrazitim indie zvenom, ki je prevladoval na njihovih starejših izdajah. S Please The Trees ne gre toliko za strogo discipliniran krautrock, osnovan na razvlečeni instrumentalni dinamiki, pač pa so tu za vzdigovanje atmosfere delegirani psych rockovski wah-wah in feedback prodori. S tega vidika lahko češki trio primerjamo z zasanjanimi bendi, kot sta A Place To Bury Strangers ali Moon Duo, deloma tudi s pobratenimi Wooden Shjips. A žal so Please The Trees oder obvladovali premalo časa, da bi njihovi odmevni komadi in ponavljajoči se medmetni glasovi imeli močnejši učinek. Vseeno pa so občinstvo, predvsem tisto brez pričakovanj, uspeli zadržati v dvorani.

​

Into The Sink je bil definitivno pravi štart Mudhoneyev. Razprodana dvorana Močvare, znotraj katere je bil tokratni recenzent zagotovo predstavnik mlajše generacije, se je gibala in zabavala tako ob starih zimzelenčkih kot tudi ob novejših komadih z albuma Digital Garbage. Nekatere nove skladbe so kljub sumljivemu novovalovskemu naboju s tremi vokali zadosti kompaktne, da brez klaviatur dobro delujejo tudi v živo. Himna Touch Me I'm Sick je padla že med prvimi desetimi komadi, prav tako You Got It. Mnogo večji problem kot scenosled komadov je bil tih in nedefiniran zvok, ki kljub čvrstemu igranju ni uspel prenesti nobene energije, še manj pa udarnosti. No, vsaj do trenutka, ko se je glasnost v dvorani precej zvišala, nivoji so se popravili in zadnji dve tretjini koncerta sta bili več kot ustrezni. Mudhoney ne dajejo prednosti zabavanju publike, temveč predvsem glasbi in lastni zabavi na odru. Prav tako ne govoričijo in med komadi le kratko pavzirajo. Dokaz tega je kar trideset odigranih komadov iz različnih obdobij benda in na koncu še odličen hommage venček, posvetilo ameriškemu punk rocku in hardcoru s priredbami Dicksov, Black Flagov in Fangov. Najbolj pa je gotovo odmevala priredba skladbe Ensam I Natt vplivnega švedskega benda Leather Nun, ki jo sicer najdemo le na novem EP-ju Vortex Of Lies, ki je v relativno majhni nakladi izšel prav za priložnost aktualne turneje.

Mudhoney so še enkrat dokazali, da nikakor niso za v penzijo. Izredna izvedba je potrdila odlično kondicijo vseh članov. Četudi so v devetdesetih ostajali v senci nekaj komercialno uspešnejših grunge bendov in so v tem trenutku marsikdaj pozabljeni s strani prevelikega števila bendov enodnevnic, ostajajo samosvoji, brezkompromisni in ustvarjalni. Medtem ko so Dave Grohl in ekipa več kot pol leta vnaprej v dveh minutah razprodali puljsko Areno, se Mudhoney še vedno potikajo po prepotenem klubovju, iz katerega so vzklili. In to brez kakršnegakoli obžalovanja ali slabe vesti!