Kino Šiška, Ljubljana, 13. 12. 2024

Prejšnji petek je v manjši od dveh dvoran Kina Šiška celovečerni dogodek organiziral kolektiv Nimaš izbire. Kolektiv na domačih tleh zastopa mladež poznega SoundCloud vala oziroma tisto, v kar se je ta nišni internetni belopolti raperski val razbesnel z vsemi pritoki klubskih žanrov. Tokrat so bili na tapeti predvsem trap, eurodance, hyperpop, shoegaze, nu-emo in zunajžanrska eksperimentalna elektronska glasba, s čimer bomo v tem primeru označili elektronsko produkcijo z vokali onkraj ustaljenih smernic splošnega okusa. Nastopili so torej oaklandski Evanora Unlimited, óselski Fakethias ter domžalski Minnite. Otvoril, zaključil in povezoval je gabi98, ki nas je kupil z rolanjem Tunje in Death Gripsov.

Obisk koncerta je bil pravcati modni povratek v dvatisoča. V trumi sinhronih zoomerjev v prevelikih oblačilih se je namreč izgubila vsaka meja med alter in pop, kaj šele da bi začutili kakršnokoli zmrdovanje nad okusi ali gejtkipanje. Marsikaj lahko rečemo čez mlajše generacije, a jim ne moremo očitati vihanja nosu – ta jih zelo dobro vodi. Glasba na sporedu je bila ne le zvočno zanimiva, temveč je tudi potrdila tezo, da se vendarle še odpira in osvobaja. Seveda to pomeni, da se včasih potopi v brezobličnost splošnega okusa, toda to nikakor ni pokvarilo koncertne izkušnje. 

Minnite je na koncert privabil najštevilčnejšo publiko in tudi ubral najbolj ljudske strune. Po prvencu Hotel je izdal še krajša albuma Yemen in Indigo, ki sta se otresla mnogih sluzastih gostov in večinoma ostala pri tradicionalni udarni formi v stilu kakšnega Kanyeja, zdaj že bolj v duhu kot slogu, čeprav še vedno sloni predvsem na enostavni, a veličastni in močno basovski produkciji ter neposrednem autotunu. Zvočna slika je vsekakor mojstrsko izpiljena. Minnite v svojo zdaj že dokaj prepoznavno zmes vsuva eurodance, trap in emo prvine, ki pa se jih še vedno drži nekaj sluzavosti od prej. Da se razumemo, večina komadov je dobrih, nekateri, kot sta Seks in 2003, so izvrstni, vsi po vrsti pa so vidno učinkoviti.

Enaindvajsetletni Luka Kesić pooseblja fashion rap revival, k čemur pa žal pritiče tudi pozerstvo v obliki izposojanja fraz, motivov in včasih kar celotnih elementov od njegovih vzornikov. Občasno imitiranje base-packa vsakega glasboljubca internetne dobe, kamor med drugim spadajo tudi Kanye, Yung Lean, Bladee, Waka Flocka in Matter, je najbolj očitno v komadu Indigo, ki zveni kot Moje milo. Vse pohvale mlademu trubadurju pa gredo za njegovo dovzetno petje in rapanje, standard rap koncertov je namreč že desetletja veliko nižji. Minnite se je večidel trudil peti razločno, glasno in se predvsem ni preveč zanašal na podlago oziroma tako imenovani playback, če nekoliko razrahljamo njegovo definicijo. Komada Jutra in Aisha, čeprav reinterpretaciji, sta se dokazala kot hitiča žive izvedbe. Ko je na oder priskočil še Ycore, se je nastop popolnoma razpustil v sklepno rajanje ob balkanijadi. 

Nastop Norvežana Fakethiasa je bil pravo nasprotje. Ko se je publika počasi ogrela za njegovo melanholično dinamiko in intenzivno rabo vokalnih efektov, podprto le z bobnarjem v tej minimalistični postavitvi, se je ustvarilo nenavadno klubsko vzdušje. Nastop je bil shoegazovsko plah in razvlečen, toda hrupen in žareč, kot bi glasba zares prihajala le iz duše. Nojzerske prvine so glasbi vdihnile blackmetalski čar, ko so se komadi združili v naenkrat prekratko gmoto. Zvoki so bili neskončni in na trenutke tako zanimivi, da smo se v njih izgubili skupaj z našim občutkom za čas. Cel set lahko opredelimo le kot dolg trenutek čistega užitka, ki se je prekmalu končal in vzbudil vsaj malo hrepenenja. Petek trinajsti je vešči producent in vokalist zapisal med enega boljših letošnjih koncertov.

Najboljše obeh svetov – in ta referenca ni naključna, saj je imel večer podton naključnega gledanja Hannah Montana na delovnik po šoli – je prinesel Evanora Unlimited. Po postavi najmanjši, po nošnji pa absolutno največji »lik« od vseh treh je bil sicer vokalno obupen, pravzaprav se je le občasno zadrl v mikrofon v stilu Ružno Pače, a so njegovi komadi k sreči že zmiksani z vokali v ospredju. To je le prvi primer načrtnega plavanja proti toku, ki njegovo glasbo loči od preostale. Aritmičnost, ki je občasno raztrgala značilno shemo skladbe, je pridodala k čutnim prvinam grobega semplanja in trušča. Če je bil Fakethias v srži blackmetalski, je bil Evanora pankerski. To trdimo glede na neposredna besedila in brezsramne distorzirane kitare, še bolj pa glede na uspeh surfanja po občinstvu. Tudi značilnih refrenov ni bilo, znašli smo se le v širokem naboru zvokov v surovo psihedeličnih vzgibih, v nekakšnem križancu med zvoki benda MGMT in Sege Bodege ter soundtrackom igre Need for Speed: Most Wanted. Na koncu nam je še sam ponudil delček sadboyevsko razglašenega koščka jugonostalgije, ki ga nedvomno navdušuje na novih dogodivščinah. Poln energije je koncert povlekel pozno v noč. 

Dogodek Nimaš izbire: 1312 je bil torej svež spoj diametralno nasprotnih si žanrov brez zavor, ki se je uspel rešiti spon starejših generacij in poskrbel za pravšnjo mero zabave in dobrega okusa. Obravnavamo ga lahko kot odličen primer živosti nekaterih skrajnih pristopov k trendovski glasbi. Ko se vse med seboj pregnete in spusti sidro v morje aktualne generacije nadobudnih poslušalcev.