Klub Gromka, Ljubljana, 23. 12. 2023

Spet smo se znašli v tistem času leta, ko se spiritualna plat praznikov prelevi v sprevržen vrhunec kapitalističnega idealizma, ki mu botruje letni višek živčnih zlomov, depresivnih téženj in pomanjkanja denarja. Kot bi domača organizatorska ekipa Kvlt ov Seitan Booking slutila, da bomo ob koncu decembra potrebovali vsaj en trenutek, ko si lahko odpočijemo od »vse, kar si želim za božič« realnosti. Dobili smo prav to priložnost, in sicer na sobotni predpraznični večer v ljubljanskem klubu Gromka na dogodku, ki je že s plakatom, z digitalnim vtisom sitotiska, obljubljal mističen blackmetalski koncert in z njim čarodejno klical skoraj vse temne duše domače grude na intimen glasbeni ritual.

Čez prag blackmetalske ekstaze so nas tako 23. decembra potisnili domači avantgardneži Kamra ob pomoči italijanskih black/death mračnjakov Pyra in okultnih Nubivagant. Preden se je imel zgoditi nesveti ritual, se je med 15. in 18. uro notranjost Gromke prelevila v sicer premalo zakajeno, pa vendar čudovito intimno prodajalno bižuterij, mističnih predmetov, tetovatorskih okrasij in raznih metafizičnih priboljškov; rodil se je pravi okultni market. Odlična ideja, ki si zasluži realizacijo vsaj enkrat mesečno. Ker gre za, kakor je avtorju znano, prvo edicijo dotičnega marketa, je bil obisk sicer manjši, kot bi bilo zaželeno, vendar ima dogodek prevelik potencial – če se ne bo pojavljal preveč sporadično – da ne bi zrasel v nekaj res unikatnega. Vsekakor pa sta obisk tega marketa in kratko kramljanje s sodelujočimi pripomogla k porastu vzdušja za prihajajoči koncert.

Napočil je večer, z njim pa vrnitev na Metelkovo, in ker se spodobi, da na tovrstne dogodke osebe pridejo podkrepljene s kapljico rujnega, se je tokrat časovno kolesje vseobsežnega kozmosa poravnalo ravno prav, da je po grlu spolzela še zadnja nesveta tekočina ob spremljavi otvoritvenih zvokov italijanskega black/death tria Pyra. Gre za relativno nov band, ki se je širšemu občinstvu predstavil z izidom lanskega samonaslovljenega EP-ja pri belgijski založbi Immortal Frost Productions, pri kateri so nedavno najavili tudi prihajajoči izid prvega celovečerca Those Who Dwell in the Fire, delček tega pa so skupaj s skladbami z aktualnega EP-ja premierno predstavili tudi slovenskemu občinstvu. 

Pyra so s svojim na trenutke stoičnim prepletom tradicionalnega atmosferičnega black metala z death metalom novejše šole nastopili suvereno. Čeprav so bili skozi cel nastop obdani s precej debelo zaveso umetne megle, je trio skoraj napolnjeno publiko navzlic enolični krvavordeči osvetljavi pripravil do občasnega premikanja vratnih mišic in še redkejših vzklikov odobravanja, čemur je po našem mnenju botrovala predvsem obsceno točna ritem sekcija, ki se je kljub napihani sivini na odru bohotila s svojo masivno fizično pojavo, bobnar Emanuele Prandoni denimo bežno spomni na lik Hounda iz serije Igra prestolov. Po odzvenu zadnje skladbe se je skupina v duhu večera nemo poslovila z odra in prepustila prostor domačim črnim coprnikom.

Naslednji so na oder Gromke stopili domači eksperimentalni temačni čarodeji Kamra. Zlahka bi jih označili za osrednji akt večera, kajti po številčnosti publike in njeni, sodeč po sprednji vrsti, doseženi ekstazi so prekosili preostali nastopajoči skupini, torej tako po odzivu pa tudi po do sedaj izdanem glasbenem katalogu. Zasedbo sicer sestavlja večina članov domače kozmične deathmetalske entitete Siderean, kar morebiti pojasni tudi zvok zasedbe Kamra, ki je na lanskem prvencu Cerebral Alchemy pri Avantgarde Records izrodila preverjeno kozmično formulo in ji dodala vplive bolj prvinskih Bölzer in njihovih hladnejših kolegov Sinmara.

Če so se morebiti na letošnji ediciji Krawala v živo malce lovili, je bil sobotni nastop Kamre v Gromki bistveno boljši. Na oder se je poleg članov ansambla zopet povzpela meglica, ko je v soju nebesno modrih luči in pretanjenih odrskih lantern bend sprovedel potovanje po svojem celovečercu, ki so ga glasbeniki tudi odigrali v enakem vrstnem redu, kot ga slišimo na plošči. Ob zvenu začetnih not zadnje skladbe Colossal Blight se je publika, vedoč, da sledi poslednja skladba domačega kvinteta, začela vzhičeno prebujati iz zasanjanega transa. Na roko jim je šel tudi zvok, ki je bil izredno precizen, a hkrati ravno prav zamolkel, da je uspešno pričaral celo boljše pogoje kot sam album.

Kot smo na Radiu Študent že večkrat zapisali, je ne pretirano skrit adut benda pevec N.K., ki demonično vleče vso pozornost publike nase s svojim izrazitim in intrigantnim načinom petja. Tokrat je bil slišati bolj surovo kot običajno, kar pa ni nujno slabo, podobno kot je to v svoj prid izkoristil David Vincent pri snemanju legendarne plošče Altars of Madness. Četudi je pri ezoteričnih pasažah med kompozicijami N.K.-ja glas občasno izdal, pa je bil toliko bolj prepričljiv med samimi komadi. Ob zaključnih zvokih in ugašanju lantern je bilo jasno, da je petčlanska zasedba uspešno prepeljala izgubljene duše na drugo stran zamegljene reke Styx in za sabo pustila potešene obiskovalce, ki so po koncu trumoma hodili ven na zrak, dim in prepotrebno pijačo, preden je oder zasedla osrednja zasedba večera.

Italijanski enočlanski bend Nubivagant je projekt glasbenika pod psevdonimom Omega in je ena zadnjih pridobitev na sosednji podzemni sceni, ki v renesansi zadnjih let v nesveto nedrje širše scene redno pljuva vrhunske skupine. Če je še pred desetimi leti veljal rek, da so Lahi »prodane duše« in da se je tamkajšnja scena bohotila bolj s kvantiteto kot pa kvaliteto bendov, se je ta trend obrnil.

Vodilna sila projekta, Omega, ki je svoje premnoge talente kalil v že nešteto bendih, je v zadnjem času najbolj poznan zaradi projekta Darvaza, ki ga deli z Norvežanom Wraathom, s katerim sta požela veliko zanimanja. Vseeno to dejstvo ne zasenči potenciala in intrige, ki ju veleva Nubivagant. Projekt je ponudil dva izdelka, ploščo Roaring Eye in pa album The Wheel and the Universe, na katerem je občuten razvoj suverenosti, ne pa tudi stila; kvečjemu je formulo prve izdaje Omega na drugi nadgradil. Monoton, hipnotičen in srhljiv atmosferičen black metal nas ob poslušanju prisili v samoreflektivno hipnozo, dodatne hlape omame pa k temu prilijejo za zvrst netipični, čisti mučeniški vokali.

Nubivagant je torej pod oznako atmosferičnega black metala na papirju enakovreden domači Kamri, toda v živo projekta ne bi mogla biti bolj različna. Kjer so se prej epske kompozicije prepletale na videz brez truda skozi nonšalantne, včasih sicer predolge prehode, se je tu glasba težje preslikala z resnično mantrično zvenečih studijskih izdelkov na živo izvedbo, četudi so ti izdelki, pripravljeni v solistični obliki, v živo okrepljeni z bobnarjem sorojakov Pyra. Če je pri prvih dveh skupinah na odru prevladovala megla, se je do tretje dodobra razkadila, in prvič v večeru smo zares dobili priložnost, da opazujemo nastopajoča. Skrita pod naglavnimi kapucami sta ob boku potiskanih stranskih izobešenk nemo preigravala opojne komade tokrat bolj razdeljeni publiki, in opazil smo, da večina obiskovalcev ni uspela doseči meditacijskega stanja duha, potrebnega za užitek v predstavljeni glasbi. Po končanem nastopu se je zaključni bend dogodka tiho poslovil in naznanil konec rituala, kar je velelo sprehod na svež zrak in obvezno pokoncertno druženje.

Sobotna okultna maša se je končala z zmagoslavjem za ekipo ljubljanske Gromke in organizatorski kolektiv Kvlt ov Seitan ter za vse nastopajoče skupine. Tokrat so domačini skozi vrata kluba izstopili kot prvaki večera, čeravno so bila pred pričetkom rituala pričakovanja drugačna. Lahko bi ubrali lažjo pot in krivili poplavo novodobnih hitrotempiranih socialnih medijev za krojenje našega glasbenega okusa in za pomanjkanje fokusa za bolj transcendentalne enolične kompozicije, vendar je odgovor verjetno bolj večplasten. Vsi trije bendi so izkazali vrhunsko formo uigranosti in so tako z lahkoto pričarali ravno pravšnjo temačno atmosfero, primerno večeru, toda ostaja dejstvo, da se je fluidna mešanica disonantnih vplivov gorenjsko-notranjske naveze izkazala za najzanimivejšo točko večera.