TrainStation SubArt, Kranj, 9. 7. 2024

Poletje je popoln čas za marsikateri glasbeni dogodek, še posebej, kadar je vreme suho in stabilno. Kadar se nad nami razgrinja vročinski val, pa je idealno, da je koncert izveden zunaj. Zelo smo hvaležni tako vremenu kot ekipi kranjskega prizorišča TrainStation SubArt, da smo si lahko koncert, o katerem bomo govorili danes, ogledali pred klubom. V Kranj so namreč prišli Cavalera, ki po Evropi trenutno predstavljajo tako imenovano trilogijo tretjega sveta. Kot smo zasledili na YouTubu in preostalih internetnih trobilih, je bila setlista koncertov obetavna, energija benda pa na višku. Parkirišče Traina je obiskalo 850 ljudi, ki so razprodali koncert in se veselili tega, kar se je obetalo že nekaj časa. In verjemite, da že zdaj lahko napišemo, da se je vsako, še tako majhno pričakovanje izpolnilo do konca.

Najprej so oder zasedli velenjski Kaoz, ki so bili pravzaprav edina prava izbira za predskupino bratoma Cavalera. Bend, ki igra že od devetdesetih let, je vedno živel in dihal vpliv Sepulture, končno pa je napočil tudi trenutek, da širnemu svetu in svojim idolom zares pokaže, kaj je velenjski groove. Začenši skoraj na minuto natančno je kvintet dvignil že tako visoko temperaturo še za par stopinj. Seveda to ni bil rezultat samo njihovih mastnih rifov in težkih udarcev, temveč tudi norenja, v katerega je publika zapadla takoj po začetku koncerta.

Bend je navdušil tako zveste oboževalce kot veliko število obiskovalcev iz tujine. Izvorno jedro sta še vedno kitarista Matjaž Zajc in Goran Jugović ter seveda bobnar Davorin Štorgelj, namesto basista in vokalista Đokota, ki je bend zapustil iz zdravstvenih razlogov, pa sta na odru dominirali tudi mlajši sili, vokalist Rok Miklavžina in basist Aleksandar Trivunović. Če je bila originalna trojka bolj kot ne na mestu, čeprav stanje na mestu v slučaju Kaoz nikoli ne pomeni mirovanja, sta pravi kaoz na odru uprizarjala nova, mlajša člana. Na eni strani je bila bas kitara, ki je v vseh pogledih, podobno kot pri ameriški zasedbi Fear Factory, sledila vsakemu rifu ali udarcu bas bobna, na drugi pa izrazito močan vokal, ki je oplemenitil že takó tankovsko glasbeno zasnovo in hkrati sproščeno povezoval program. Kaoz so odru vladali dobrih 45 minut, prisotne pa počastili tudi s priredbo kultne velenjske zasedbe Res Nullius.

Na razprodanem koncertu 850 prisotnih obiskovalcev kljub eksplozivnemu začetku s Kaoz in visoki temperaturi, ki je žarela še z ogrevane betonske podlage, ni ostalo brez energije. To se je videlo takoj, ko so oder zasedli Cavalera.

Kot smo dejali, se pod logotip Cavalera, ki seveda v vseh pogledih spominja na logotip zgodnje Sepulture, podpisujeta kitarist in vokalist Max ter bobnar Iggor Cavalera. Glasbenika verjetno ob poustvarjanju prvih dni Sepulture od teh začetkov nista prevzela zgolj bolj klasičnega imidža, temveč tudi imeni Max Possessed in Iggor Skullcrusher, ki sta glede na njuno energijo na odru več kot primerni. Zavedati se moramo, da je Max kasneje predstavil še preostala člana, najprej z njunima vzdevkoma. Basist s pravim imenom Igor Amadeus Cavalera, ki je, kot ste ugotovili, Maxov sin, si je nadel vzdevek Sorcerer. Gostujoči kitarist ameriškega rodu, sicer član kultne zasedbe Noisem in čigar pravo ime je Travis Stone, pa je znan kot Eviscerator. Torej – kultna imena, preverjeno, klasični 80s imidž tudi. Kaj pa glasba?

Skoraj uro in petnajst minut dolg koncert je pokazal zasedbo Cavalera v najboljši možni luči. Če ste bili vajeni, da je Max letom primerno zadnje čase izgledal utrujeno, denimo ko je nastopal s Soulfly ali pa ko sta brataCavalera pred nekaj leti poustvarjala albume Beneath the Remains, Arise in Roots, nas je nastop v Kranju sočasno popeljal na Kodeljevo v leto 1992 ali pa v čas kultnega videoposnetka koncerta Live In Barcelona. Nismo mogli verjeti svojim očem. Max je norel, kot bi se koncert odvijal pred tridesetimi leti. In začuda zaradi tega nista niti najmanj trpela njegovo igranje in petje. Tako močnega Maxovegavokala in dobrega igranja nismo uzrli pravzaprav nikoli. Tudi njegov rahlo mlajši brat ni bil od muh. Iggor je kljub svojim več kot petim križem pokazal, da lahko, kar zadeva igranje thrasha ali primitivnega, bestialnega black metala, ki sta ga v Braziliji v osemdeseti letih zasnovali zasedbi Sepultura in Sarcofago, marsikaterega mlajšega bobnarja pelje res gladko scat. Tako Wizard kot Eviscerator pa sta – računajmo, da sta od šefov benda mlajša najmanj dvajset let – izvedbo s svojim divjanjem samo še potencirala.

Prav ta energija je bila izjemno pomemben dejavnik koncerta oziroma verjetno celotne turneje, v sklopu katere Cavalera predstavljajo tako imenovano trilogijo tretjega sveta oziroma prvi Sepulturin EP Bestial Devastation ter prva dva studijska dolgometražca Morbid Visions in Schizophrenia. Vsi trije rimejki so dokaz, da je včasih dobro ponovno posneti kak star izdelek. Ti so v novi preobleki res pokazali svojo moč, to moč pa so Cavalera uspeli odlično zajeti na odru in izstreliti nazaj v publiko pred TrainStation SubArtom v Kranju.

Setlisto so zasnovali kronološko. Najprej smo prejeli dozo prvega EP-ja, nato so nas popeljali v album Morbid Visions, potem pa še v Schizophrenio. Vse tri so odigrali skoraj v celoti. Po krajšem premoru so iz nekega razloga na kratko obiskali tudi album Chaos A.D. z venčkom treh pesmi, združenih v eno, a je bil ta vstavek precej slabše izveden. Maxu je pri tem takoj upadla energija in nas spomnila na občasno penzionerske nastope, ki jih izvaja z bendom Soulfly. Plošče Roots se niso dotaknili, koncert pa zaključili najprej s kultno skladbo Troops of Doom, nato pa vse povezali v celoto s ponovno odigrano polovico komada Rest in Pain.

Prvo uro koncerta so glasbeniki govorili bore malo, toda kar so povedali, je bilo udarno, drzno in učinkovito. Max je namreč takoj po prvi skladbi izkoristil priložnost, da nas je opomnil, da gledamo pravo Sepulturo oziroma Cavalera Sepulturo, s čimer je spet poudaril, da sta bend v resnici brata Cavalera – kar tudi drži. S tem je spalil dober šamar Sepulturi, ki jo od leta 1996 vodita kitarist Andreas Kisser in basist Paulo Xisto in ki se trenutno s svetovno turnejo poslavlja od svetovnih prizorišč, hkrati pa je Max s tem ugasnil vsa morebitna natolcevanja o možnosti ponovne združitve najbolj znane postave Sepulture.

Na kratko se bomo posvetili še primerjavi koncerta v Kranju z nastopom na festivalu Exit nekaj dni kasneje. Nastop na Exitu je bil zvočno boljši, a je, kar zadeva energijo tako ljudi kot benda samega, TrainStation zlahka pojedel glavni oder Exita. Energija zgodnje Sepulture in prav tako njen material sta zagotovo primernejša za manjše klube ali manjše odprte prostore in v tem je bil TrainStation v prednosti. Prav tako smo na Exitu videli bend v bolj klišejski, robotski, skorajda naštudirani različici, medtem ko se je v Kranju predstavil kot eksplozija iskrene, nepozerske, primarne metalske energije. 

Kvaliteta zvoka je bila v Trainu slabša, ne glede na ves trud domačega tonskega mojstra Gašperja Gantarja, ki je verjetno na sam dan dogodka izvédel, da je postavljen pred to nalogo, in ki je imel kar nekaj težav pri ustvarjanju dobre zvočne slike. Po pričevanjih obiskovalcev je bil zvok v prvih vrstah dober, v zadnjih vrstah pa temu ni bilo tako. Če nič drugega, smo dobili nekaj podobnega zvoku originalnih posnetkov, kar je dogodku vendarle vdihnilo svojevrsten čar. Po drugi strani pa so v Trainu luči in scena – za katere je prav tako poskrbel domačin Sebastjan Zavrl, ki se trenutno po Evropi podi kot lučkar zasedbe Infected Rain – sesule našo čeljust. Zavrl je izjemno dobro dopolnil fotografije in posnetke, ki so jih Cavalera predvajali na dveh televizijskih zaslonih, s kombiniranjem vseh barv, še posebej rdeče in oranžne, pa je vizualno dopolnil metalski kaos, ki se je odvijal na odru.

Koncert Cavalereje bil zagotovo dogodek, o katerem bomo govorili še dolgo, in dogodek, ki se bržkone ne bo nikoli več ponovil – vsaj ne v takšni obliki in intenzivnosti. Bravo!

Odpoved: Besedilo je pripravil in glasbo izbral Ivan Cepanec – Tegla.