Inmusic, Zagreb, 24. 6. 2014

Pred pol šesto se na otoku hrvatske mladeži na zagrebškem mestnem jezeru Jarun ne dogaja kaj dosti. Pravzaprav se ne dogaja nič. Sprehajalne potke so prazne, najemniki stojnic in pomožno osebje buljijo v prazno in leno izpihujejo cigaretni dim. Vetrček mirno piha skozi visoko drevje, na jezeru vadijo veslaški klubi. Ni videti ostankov zabave od prejšnjega večera, posledic morebitnega rock'n'roll razvrata, spečih v senčki, make-love-not-war parčkov in primerkov pijanih zombijevskih homo sapiensov, ki na drugih festivalih vneto in brez ritma blodijo po prizorišču. Bog pomagaj, pred peto na Inmusicu ne moreš ničesar niti spiti niti pojesti, kajti vse je zaprto. Ampak to je del ljubke posebnosti Inmusica, ki je mestni festival, umeščen v začetek tedna, kar mu omogoča, da nastopi z aktualnim in privlačnim programom, ki bi bil za hrvaško ekonomijo in trg veliko predrag in neuresničljiv, če bi bil postavljen na konec tedna in za vikend.

Tam nekje okoli pol šestih se z glavnega odra zasliši ostro brnenje kitare in galop bobnov. To je rock zvok lokalnega dua Gatuzo, katerih pevec in kitarist Šiljo je z Majkami zapekel album Teške boje. Gatuzo sicer niso od včeraj, toda posebnih simpatij pri bratih Hrvatih si niso nabrali. Niso niti pop bendič niti klasično formatirani rokerji. So predstavniki hrvaške garažno rockovske linije, z nekaj dobri pesmimi, dobrimi nameni, nekaj dobrimi rifi in prav tako simpatičnim refrenom ali dvema. Kratke, energične, jedrnate pesmi se zlagajo v stilsko zložno enoto, medtem ko občinstvo zraste iz števila, ki ga je dovolj za eno Galo halo, v skupino zainteresiranih, ki jih je dovolj za dve Gali. Seveda bi bilo pravično, če bi Gatuzo imeli več pozornosti, toda sama nista niti posebej komunikativna niti posebej zabavljaška. Dokaj hermetičen, a pošten in energičen punk rock. Igrata predvsem zase, na trenutke pa tudi vsak malo zase, kajti ni nujno, da se boben in kitara prav v vsakem komadu zlepita skupaj. Sicer pa Šiljo zna nabrusiti rif, tako da ga bomo zagotovo še videvali tu in tam na sceni.

Naslednja postaja: World stage in Bombino, ki so bili nedavno na Drugi godbi prav veselo razigrani. Omar, ki je sicer že lep čas na turneji, je vmes imel en tedenček za oddih z družino na domačem naslovu v Miamiju, bobnar Corey Wilhelm pa si je zvil levi gleženj, kar ga ne moti, da bi gruval vsaj enako dobro kot pri nas. Bombino so super glasbeniki, interakcija je briljantna, improvizacije so pristne, sveže in različne od tistih, ki smo jih slišali v Šiški, gre za inspiracijo momenta. Medtem ko kitarist Avi vabi Omarja, čigar glas se je medtem nekoliko stanjšal, v psihedelično bluesovski kitarski dvogovor, pa basist s prepoznavnimi rokavicami drsi po vratu in lepo pulzira. Glasba Bombina še lepše kot v dvorani zaživi na odprtem, da lahko svobodno in neomejeno plete dobre vibracije. Res je lepo sedlo.

Naslednja postaja: jukebox prikolica in Dukes box. To je unikatna pogruntavščina angleške družbice, štirih fantov in dekleta, ki igrajo stlačeni kot sardine v prikolici, ki je živa interpretacija delovanja juke boxa. Vržeš kovanec, pritisneš tipko želene pesmi, bend zaigra, raja pa pleše okoli škatlice. Igrajo dobro in duhovito. Igrajo Waitsa, Rage Against the Machine in še marsikaj v zabavljaškem, boemskem, uličnem slogu. Performans, ki s pavzami poteka skozi vso noč in prinaša nasmeh na obraz.

Podoba festivalskega prizorišča odra se je medtem lepo spremenila. Festivalska atmosfera je zajela Jarun. Slišijo se različni evropski jeziki – angleščina, italijanščina, španščina. Fantje hodijo v norčavih kapah za vaterpoliste, ki jih je po Hrvaškem razdelilo neko pivovarsko podjetje, ki je na ta način gverilsko vpadlo med občinstvo na festivalu, na katerem je nosilni pokrovitelj nek drugi pivovar, punce nosijo klobučke, ki jih je razdelil ponudnik finančnih storitev, ki je veliki pokrovitelj festivala, opaziti je tudi primerke naklanih turistov, tu so tudi družine, kajti vstopnina za otroke do dvanajstega leta je brezplačna. Vzdušje na Jarunu, ki so ga do številke nekih 25.000 obiskovalcev napolnile predvsem različne generacije hrvaške mladine, je izjemno sproščeno.

V takšnem ozračju zaživi tudi butnglavski kričeči rock Avstralcev Wolfmother, ki se pobalinsko naslajajo ob vsakem heavy rock klišeju in pri tem na trenutke nažigajo čisto soliden trušč in neizmerno uživajo v velikosti in prijetnosti naravnega okolja, ki velikodušno gosti to glasbeno festivalsko ekstravagnco. Struženje in kričanje po dediščini Black Sabbath in Led Zeppelin z vmesnimi, občasnimi modernimi primesmi zgoščene izraznosti The White Stripes zveni in deluje kot uprizoritev skečev iz parodije Spinal Tap. Dobri so, če jih ujameš v pravih desetih minutah. Nekaj dežnih kapljic zagrozi, da bi se lahko uresničila vremenska napoved. In vendar vse ostane pri teh nekaj kapljicah. Naslednja postaja: nastop N’toka.

Pred poslednjim šotorom festivalskega prizorišča, pred Hidden Stage, je bilo kot če bi stal pred Kinom Šiška. Čisto domače okolje, sami znani Ljubljančani in večinoma slovenščina. Znotraj šotora se je tudi gromko pelo slovensko in to nič manj in nič več kot himna. Če se že ne poje na brazilskih stadionih, naj se poje vsaj po malih alter šotorih ob jarunskem jezeru. N’toko, ki je znan po bistrem umu in lucidnem razmišljanju, ne more mimo sprejema v tem slogu. “Kaj je zdaj to? Prvič se na mojem koncertu poje slovenska himna. A smo takoj, ko stopimo čez mejo, tako narodno zavedni?” In nato, svetovljansko, spretno in šovmansko preskoči v hrvaščino: “A sad ne znam u kojem jeziku, da govorim! Možda najbolje na engleskom,” obrne se za sint, sproži podlago in zabriše hitrojezični, s hitropoteznimi kretnjami pospremljen angleško govoreči rap, ki ga bo konec tedna predstavil tudi na Glastonburyju, največjem in najbolj slovitem evropskem festivalu. Napreden je, drugačen je, ima stik z občinstvom in ustvari prepričljiv tok.

Všeč mi je, ko sodobne skupine pred svojimi nastopi na gigantskem ozvočenju pred velikim in mladim občinstvom vrtijo pesmi, ki imajo dolgo zgodovino. Všeč mi je spajanje starega in sodobnega. Otis Reddingova priredba Satisfaction je prva skladba, ki polno prizorišče pred glavnim odrom začne pripravljati na nastop zvezd festivala, najbolj iskanega rock benda tega trenutka – The Black Keys. Otisu sledijo The Beatles z bluesom I Want You (She's So Heavy) in nato četrt ure čez enajsto, The Black Keys. Na oder prvi prikoraka Patrick Carney, čigar bobni so postavljeni čisto do sprednjega roba odra. Za njim stopata tiha basist in klavijaturist, ki se ju drži Dan Auerbach, ki rahlo sklonjen, a s kitaro visoko v iztegnjeni desni roki veselo pozdravi občinstvo. Začenjajo s skladbo Dead and Gone, ki je s svojim stadionskim refrenom prava za velika prizorišča in dvajsetletnike v zgornji polovici prizorišča požene v navdušeno skakanje. Patrick in Dan sta prehodila dolgo in zahtevno pot od samostojnih potovanj v enoprostorcu po ameriških prostranstvih in malih zahodnoevropskih klubih, in dobro vesta, od kod prihajata. Repertoar koncerta je zložen po njunem okusu, z dobrim ravnovesjem med skladbami, ki so le albumski favoriti, in komunikativnimi, hitoidnimi pesmimi, ki so prijetne za poslušanje in lepo ugajajo ženskemu delu občinstva, ki pomembno prispeva h koncertnemu vzdušju. Za The Black Keys je status nosilcev programa na festivalih nekoliko nova naloga. K tej nalogi se z izborom repertoarja resda nekoliko prilagajata, saj v program ne postavljata manj znanega heavy blues repertoarja, ki je nastal pred letom 2008, a se tej nalogi ne podrejata. Tu nista, da uresničita pričakovanja, pač pa, da igrata svojo godbo. Takšno sporočilo sta jasno poslala tudi z gradivom na novem albumu, ki je stilsko različno od avtocestnega glam rocka albuma El Camino. V dvajsetih skladbah koncerta Dan in Patrick mešata dobro znane skladbe, ki podžigajo in navdušujejo voljno občinstvo, z manj znanimi skladbami, ki so kitarsko hrustljave in ritmično seksapilne. Dead and Gone tako sledi sfuzzirana Next Girl, Run Right Back se prelevi v psihadelični soul Same Old Thing, gruvastična in ritkastka Gold on The Ceiling, ki jo Zagreb prepeva skupaj z bendom, se prelevi v novo, bo-diddleyjevsko It’s Up to You Now, in tako dalje. Občinstvo nikoli ne izgubi pozornosti, izvedbe pesmi so zanesljive, toda erupcije emocije ni vse do konca prvega dela, ko zložita skupaj tri hite - Tighten Up, Fever in Lonely Boy, med katerimi še posebej zadnja sproži festivalsko evforijo. Bis ni formalističen, pač fino sestavljen in zelo pošten. Za uvod nežna naslovna pesem novega albuma Turn Blue, nato všečna Nova Baby z El Camino ter za konec The Black Keys takšna, kot sta bila nekoč – le boben, kitara in vokal, le Dan in Patrick. V izvedbah Little Black Submarines in I Got Mine se sliši pristnost in šarmatnost njunega prvotnega izraza. Kitara se naslanja na boben, boben se vrti okoli kitare in Dan kot pevec pade v območje nezavednega, tako da visoke emocije začno leteti v odprto poletno nebo.

Ali smo videli epsko rockovsko predstavo, ki bi odprla festivalsko nebo, ki je že tako odprto, in prestavila visoke rockovske standarde še za stopničko višje? Ali smo videli nastop skupine, ki bi odgovoril na nogometna vprašanja, kdo je največji in najboljši rock bend? Ne, nič od tega, ampak to itak niso prava vprašanja.

Novejše gradivo The Black Keys pri živi izvedbi potrebuje podporo klavijatur in basa, da bi ohranilo zasnovo pesmi, toda basist in klavijaturist, ki sicer prime tudi za kitaro, sta postavljena v povsem sekundarno vlogo in le sledita glasbeni interakciji med starima bratoma. Čeprav sta basist in klavijaturist nujna, sta v tej organizaciji živega špila Danu in Patricku mestoma celo v napoto, da bi poglobila glasbeni dialog. Po drugi strani bi brez dveh dodatnih članov pesmi z albumov Attack & Release, Brothers, El Camino in Turn Blue zvenele polovičarsko. Dan in Patrick sta izjemna študenta glasbe in temeljita glasbenika, ki pa le počasi spuščata ljudi v svojo glasbo. Strateško vprašanje, kako iz dua narediti ne le duo s spremljavo, pač pa kvartet, bosta s časom razrešila. Danove pevske sposobnosti prihajajo za njegovimi kitarskimi in skladateljskimi. Kot pevec je konec koncev rabil čas, da je osvobodil falseto. Seveda, njegova pevska izvedba niha, toda le-ta niha pri večini rockovskih izvajalcev, ki s kitaro nosijo zvok skupine in hkrati pojejo. Nedavno smo lahko slišali, kako niha vokalna izvedba Josha Homma, ki pa mu ni treba nositi zvoka skupine. Možnosti za nadaljnji razvoj živega zvoka skupine in za izboljšanje koncertne predstave je še dosti. Prišla bosta do tam, saj sta jezdeca na dolge steze na epskem glasbenem potovanju. Pripravljena sta tvegati, pripravljena sta raziskovati in nadgrajevati svoj zvok, predvsem pa sta krasen rock'n'roll bend z velikim srcem in naborom trajnih pesmi, ki so stkale čustveno vez z zelo širokim občinstvom. Deset let po začetkih sta se prebila v ospredje in se ne nameravata umakniti s poti. Na koncu, enako kot na začetku, je Dan občinstvo pozdravil s kitaro v desni roki, dvignjeni visoko v zrak. Vmes ni pozabil na svojo pozdravno krilatico: »Be safe«.

Dobra stvar na festivalih je, da se glasba ne ugasne, ko se zaključi zadnji nastop na velikem odru. Naslednja postaja – nazaj na konec.

Skriti posladek večera je bil nastop Jagwar Ma, avstralskega psihadelično plesnega rock tria, ki je v ozračju Hidden stagea ustvaril elektromagnetno valovanje, ki nastane v trenutkih, ko se med bendom in občinstvom ustvarijo nove povezave. S kombinacijo organskih in elektronskih zvokov Jagwar Ma gradijo hipnotično hedonistično vzdušje, ki je tripoidno in nonšalantno v slogu zgodnjih Happy Mondays. Godba za odklop. Festivalska poslastica in že jutri potencialna uspešnica.

In na koncu le pomisliš – zakaj se nek tak lušten festival ne bi mogel zgoditi tudi pri nas. Imamo Tivoli, a ne da? Ah, saj vemo, zakaj ...