The Stranglers, eni izmed pionirjev britanskega punk rocka, ki so v Ljubljani nastopili že leta 1978, so tokrat gostovali v bližnji soseščini, v avstrijskem Gradcu. Seveda vse niti slučajno ni bilo podobno njihovim koncertom izpred tridesetih let v zlatih, punku prijaznih sedemdesetih, kot tudi ne tistim izpred le dveh mesecev na turneji po Britaniji. Bristol, Leeds, Glasgow in druga domača igrišča nudijo še dodatno dozo vetra v hrbet in konstantno napetost tekme do zadnjega akorda. Gostovanja so včasih drugačna.

Pa ne gledano skozi očala glasbene izvedbe, ki je bila korektna in konkretna, pač pa iz vidika publike, ki je bila tako prekleto tiha, zadržana, skratka racionalno obarvana. Večina je koncert spremljala germansko stoično v pravem pomenu te besede in desetina prisotnih iz rodne nam grude se je prepričala, da obstajajo še bolj zavrti narodi. Desetina je pomenila dvajset ljudi, saj se je na koncertu Stranglersov zbralo, verjeli ali ne, le dobrih dvesto duš!!? Za dvorano, ki bi jih lahko sprejela trikrat več, tudi pasje deževno objokan dan na avstrijskem Štajerskem ne bi smel biti razlog tako mizernega obiska. Posledica inferiornosti je bil izostanek močnejšega koketiranja benda s publiko, ki se je centriral predvsem na obupne poizkuse vokalista, da v čisti nemščini - brez akcenta seveda - izgovori ime mesta v katerem je nastopal. Našli so se le redki osebki, med katerimi tudi pisec teh govorjenih besed, ki so si na obilici prostora pod odrom - brez kovinske in redarske zaščite - privoščili rahločutno odpičenost.

Res pa je, da gre publiki v dobro jemati njeno starostno strukturo, ki je bila skladna z leti performerjev - od trideset pa vse tja do let odsotnega originalnega bobnarja. Da, Jet Blacka ni bilo. Namesto že sedemdeset let starega kosmatega medveda mrkega pogleda, kateremu je doktor svetoval naj gre zaradi zdravstvenih težav po koncu leta malo na bolniško, je za ritem prav dobro skrbel golobradi Ian Barnard, sicer njegov roadie.

 

Če izvzamemo pasivnost avditorija, je Orpheum, staro gledališče v centru Gradca ali Graza, kakor vam ljubše, kot nalašč za koncerte do tisoč ljudi. Dvorana kakršno poleg stadiona in ostalih nujnosti potrebuje Ljubljana. Odlična akustika in nekaj terasasto stojišče, ki kot v naših Križankah omogoča vsem višinam nemoteno spremljanje izvajanja, tako tistim nižjim, ki vidijo vse, kot tistim višjim, kateri se izognejo občutku, da za njimi stoji kakšen prej omenjeni mali strup v mali flaši, s kakšnim hladnim rezilom v roki in zlobnimi namerami. Ali kot gre to v No More Heroes: "Whatever happened to Leon Trotsky? He got an ice pick, that made his ears burn".

Repertoar pesmi, katerega Stranglersi že tradicionalno - ker tradicije se kakopak spodobijo za Angleže - začenjajo z zvoki instrumentala The Waltzinblack, je bil hvalevreden in izredno fair do starih ušes. Neke vrste best of, ki je zajel vse faze njihovega, kot jara kača dolgega delovanja, v katerem so kameleonsko zamenjali nekaj žanrov. Orientir je bil seveda prva, punk rockovska in new wave polovica njihovih produktov, za informacijo pa so prezentirali le nekaj komadov postcornwellske dobe. Brez nekaj najbolj udarnih komadov s prvih treh najpomembnejših plošč - Rattus Norvegicus, No More Heroes in Black & White – seveda ni šlo. Priče smo bili tako breskvicam na plažah aludirajoči Peaches, Something Better Change, ki je neuspešno pozivala publiko k večjemu odzivu, rušilnemu Tanku, nordijsko mistični The Raven in Nuclear Device, ob katerih je legendarni klavijaturist Dave Greenfield, na svojih še bolj legendarnih klavijaturah doživel svojih pet psihedeličnih minut. Do vrhunca spleta starejših komadov je pripeljal Nice 'n' Sleazy, katere bas linije nikogar ne morejo pustiti ravnodušnega. Kot vedno je bil v središču pozornosti Jean Jacques Burnel, s svojim prefinjenim igranjem bas kitare, zveste mu življenjske partnerice, s katero je dosegel nivo perfektivne simbioze. Njegovi včasih metalizirani, včasih žametni posegi na orodju so remek delo, ki ga uvrščajo med največje basiste vseh časov!

Večina pa je kljub punkoidnim poizkusom prebijanja ledu zašla v mini ekstazo prestopanja z noge na nogo, a zopet le za trenutke, ob hitoidnih komadih iz srede osemdesetih let, iz bendove post punk rock faze. Always The Sun jih je zasanjano vrnil v čase začetkov video produkcije, Strange Little Girl pa dodal kanček romantike v sicer ciničnem in šovinističnem svetu Stranglersov, za kar so jih nemalokrat obtoževali kritiki. Nadaljevali so s Skin Deep in No Mercy, ki je že naznanjala, da bo kmalu sledil povratek v realnost: „Everyday you're working like a slave, will it be as tough tomorrow? Have to wait and see, life shows no mercy“. Obe omenjeni skladbi so s plošče Aural Sculpture na katero ime je asociralo ime domačih prežvečenih 'ničposebnežev' Aural Climax. Žurerski All Day And All Of The Night je zaključil z briljantnimi zadevami iz osemdesetih let, katere je v domovini valčka nadgradil valcoidni Golden Brown, njihov najbolj znan in komercialno tako eksponiran komad, da sta ga verjetno slišala tudi brata Strauss.



Odhoda prvotnega pevca Hugh Cornwella iz leta 1990, ki je bil skupaj z Burnelom lider in najbolj prepoznaven kos v mozaiku benda v prvih šestnajstih letih delovanja, nihče ni prebolel. Sekundarni pozerski frontman Paul Roberts je začuda in v obup fenom zdržal enako dolgo dobo, Baz Warne, nekdanji Toy Doll, pa je nov lik v omnibusu The Stranglers in najbolj primeren surogat Cornwellu. Ne le zaradi njegovih glasovnih sposobnosti, ki se najbolj približajo Cornwellovim, ampak tudi zaradi dejstva, da poleg petja igra še kitaro, katere cornwellovske sekvence je v sekundarni postavi pokrival John Ellis, ex Vibrators.

Davitelji so končali nepolni dve uri dolg koncert z drugim bisom, ki je vseboval le No More Heroes, vseeno pa se ne moremo znebiti občutka, da bi ga kdaj pa kdaj lahko preimenovali v No More Stranglers Any More! Vsega je bilo konec 1990, ostali so le še spomini...



V družbi skrokanih krokarjev in zadavljenih Avstrijcev, se je v Gradcu do zadnjega daha boril nostalgični viking Robert Suša.

Re: The Stranglers!!!

sKabina [29/01/2009]

V Italiji pa je bilo prav fletno:)

 

Re: The Stranglers!!!

manuklarr [04/02/2009]

sej men tut v grazu, ker sem se miselno transplantiral 30 let nazaj, cez rame pa esterajherjev nisem prevec gledal