Sheep Chase Records, 2025

Če bi se naš jezerski ovčarski bal dogajal dosti bolj severno in bi organizatorji tradicijo bili pripravljeni obujati v zelo stabilnem, neizključujočem koraku s časom, bi bila norveška zasedba Reolô zagotovo eno od imen takšnega dogodka. Toda konec koncev je album Dystopi Delete, ki je njihov drugi dolgometražec, smiselno obravnavati širše. Vredno mu je prisluhniti, četudi o ovčereji nimamo veliko pojma.

Glasba zasedbe Reolô je živa, plešoča in odzivna. Je vse prej kot ukleščena med okorne starinske okvire, ki bi jo po nepotrebnem zamejevali in ji preprečevali današnji obstoj. Skupnostna igra glasbenikov vztraja v polju folka, jazza in folk rocka, ob njihovem vsesplošnem hvalevrednem razponu pa ne gre zanemariti tudi izkustev z improvizacijo, ki jih ti multiinštrumentalisti nedvomno imajo. Pred leti je na pobudo najstarejšega festivala ljudske glasbe na Norveškem Jørn Hilme-stemnet nastala ta superskupina, ki deluje kot stičišče vseh možnih poganjkov, kukajoč tako iz tradicionalnih norveških kot tudi iz zahodnoafriških grud. Zahodnoafriška glasbena tradicija ima z norveško tradicijo kar nekaj skupnih stalnih praks. V povezavi s tem Hans Hulbækmo, tolkalist zasedbe Reolô, pripoveduje, da se poslušalci večkrat zmotijo in za nekatere komade, ki so jim v interpretaciji dodali tolkala, mislijo, da so afriški, čeprav gre v resnici za norveško glasbeno izročilo. 

Na najnovejšem albumu slišimo obilico primerov kompleksne gradnje melodij, ki jo brez odstopanj podpira čut za ritem in jasnost. Beganje inštrumentov so glasbeniki uspeli ukrotiti in s tem ustvariti prepredeno konstelacijo, ki poslušalko uhakla in nagovarja k aktivnosti – pa naj bo to aktivno poslušanje, absolutna prepoved stanja pri miru ali pa poziv k vsesplošnemu delovanju – jasnemu in glasnemu, seveda. Pot, po kateri s svojim zvočenjem stopa uporabljen inštrumentarij zasedbe, je uhojena, preverjena, a hkrati vznemirljiva. Ob poslušanju prve skladbe Purrebæadn, ki post festum tudi najdlje odzvanja v naših sluhovodih, se spoznamo s tipiziranimi vzorci, ki se v svojih variacijah v nadaljevanju albuma zopet pojavijo in jim brez težav sledimo. Ena takšnih komponent je poudarjeno enoglasno petje, ki morda prikimava norveški tradiciji solističnega petja, imenovani kveding. Melodija je bila na Norveškem namreč venomer glavna nosilka izraza, razvitega večglasja, kot so ga denimo poznali v srednjeevropski cerkveni glasbi, pa ni bilo. Pri Reolô sicer ne gre za zglajene vokalne pasaže, a nenazadnje teh poslušalka sploh ne pogreša niti ne išče – muzičisti nam posredujejo izjemno pristen uvid v kolektivni izraz, ki si ga raje kot pulijo drug drugemu iz rok brez težav podajajo, v to igro pa vključijo tudi nas. O kakršnikoli hermetičnosti tu sploh ni govora.

Album Dystopi Delete preveva neke vrste hipnotičnost – glasbeniki nas vlečejo k neumornemu vrtenju v paru. Prepletanje in zasidranje različnih zvočnih tokov pa še bolj poglobi občutek prostorske razprtosti albuma. Ritmika nas vsakič znova zaposli z željo po njenem preučevanju. Glasbeniki jo vzorčijo na raznorazne načine, v skladbi Allah jo denimo destabilizirajo z višje ležečim ubiranjem strun, ki pa zadostuje za ponovno vzbujanje zanimanja. Široko zvočno ogrodje v sebi skriva posamezne elemente, ki zajemajo tako nazobčane kot tiste najbolj zaobljene intenzivne zvočne izpuste, pa tudi tiste, ki jih uvrščamo na mejo poslušljivega. Kljub bogati sestavi se omenjeno ogrodje ne poruši. 

S komadom Mersus Stalon, Metoro Texto, ki označuje polovico plošče, se vse skupaj nagne v eksperimentalnost. Tlakovanje podstati skladbe je zaupano posluhu in občutku, ki narekuje vkomponiranje klokota različnih zvokov. Odmik se začuti tudi ob poslušanju petja, ki tedaj postane bolj sanjavo in z elementi šepetajočega govora deluje kot še zadnje skrivnostno povabilo. Paleta zvokov se razliva v smeri drugosti in doseže skoraj nezemeljskost. V drugi polovici albuma tako kraljuje introspektivno vzdušje, iz katerega silijo zvoki takšnih in drugačnih inštrumentov. V kontekstu Reolô gre izpostaviti predvsem uporabo norveškega dulcimerja, ki se imenuje langleik. Manipulacija ene melodične strune, ki je v zvenu pobratena s preostalimi resonirajočimi, se vplete med preostale inštrumente. Tem poveljujejo gosli, za katere se zdi, da posedujejo mehanizem neke vrste mističnega tempomata.

Med hojo po bujnem pašniku, po katerem nas v višave žene zasedba Reolô, se poslušalci počutimo prebujene. Razraščanje skladb, ki so prevetrene in brez zadržkov dihajo, ne da bi s tem za slušateljsko uho postale utrujajoče, je zgoščeno, bohoten zvok zaigranega pa poleg nadvse funkcionalnega izžareva tudi verodostojen ton. Zvok zasedbe je hkrati topel, surov in neposreden, rekonstrukcija preteklosti, prežeta z izraznostjo, pa odseva skoraj že intuitivno veščino raziskovanja zvoka.