Pionirji in staroste industriala, The Young Gods, so že četrtič speljali odmev semplov iz švicarskih v slovenske doline. Po izidu sedmega studijskega albuma - z drugimi projekti akustičnih in soundtrack preoblek že štirinajstega! - katerega ime Everybody Knows vedo že vsi, ki jih tovrstna glasba tangira, so se na turneji ustavili tudi pri nas. Za zajtrk v zimskem večeru nam je Kino Šiška ponudil hrvaško skupino Hemendex, ki je na istem odru v sklopu YU GO! cikla nastopila le slaba dva meseca nazaj. Gre za elektro punk kvartet, ki ponuja plesni izraz osemdesetih, temelji na miksu analognih in sintetičnih digitalnih zvokov in je podkrepljen s svetlobnimi efekti ter kitarsko distorzijo. Digitalne new wave čebele nabirajo glasbeni nektar le slabi dve leti, ki so bile dovolj, da so kot dokument publiki ponudili 7-inčni prvenec Reset 1. Na odru ponudijo konkretno dozo elektronike in new wavea zgodnjih Depeche Mode ali Killing Joke, na repetitivno matrico pa se v nekaterih komadih navezuje intervencija bobnarja, ki da prezentaciji novo dimenzijo, oziroma jajca in šunko zabeli z ocvirki ali grumpi, kakor bi jim rekli koroški istomišljeniki Zircus, tudi možna alternativna predskupina skupini, kateri je bila namenjena glavna vloga.

Skoraj 25 let je že minilo od prvega albuma The Young Godsov, ki je takrat, tudi po mnenju Melody Makerja, pokoril Evropo. Toda kaj pomeni toliko let za bogove? Nič! Švicarski bogovi ostajajo mladi, kar dokazuje tudi vitalnost Franza Treichlerja, pevca, idejnega vodje in edinega konstantnega člana benda, ki je zaradi zdolgočasenosti z new waveom napravil revolucijo, zgradil svojo lastno avenijo v post industrijsko-elektronskem in ambientalnem muzikapolisu, po kateri so kasneje vozili še mnogi. Treichlerja že nekaj let spremljata Alain Monod, a.k.a. Al Comet, na sampler mašini ter bobnar Bernard Trontin. Tokrat se jim je na turneji pridružil še Vincent Hänni, ki je odigral nekaj kitarskih in bas sekvenc v živo. Priča smo bili brezčasni eksploziji, ki je imela za cilj predvsem prezentacijo zadnjega, odličnega albuma Everybody Knows, s katerega so odigrali kar osem komadov, raztegnjenih med rokovskimi prepadi in kozmičnimi višinami. Da gre za resno zastavljen album, s katerim nas bodo popeljali med zvezde, nakaže že besedna igra v uvodnem komadu Sirius Business. Novi album ni tako energičen, punkoiden, kot recimo zadnji Super Ready Fragmente, s katerega so zaigrali drugi najširši sklop pesmi, ali pa ambientalno zasanjan kot Second Nature, vendar v sebi združuje vse omenjene komponente.

Presenetljivo je do velike vloge prišla akustična kitara, katero je nežno gladil Treichler sam. Ne tako številčno občinstvo je v nihanje pahnil Blooming, nam Balkancem pa je nojzerski roštilj v pokušino ponudil Tenter le Grillage, ki se je nadaljeval s furioznim No Land's Man, rokčino z bluzovsko kitarsko linijo in drdrajočim ritmom, ki je bila prvi vrhunec večera. Sledilo je ustavljanje konj z meditativnim Mister Sunshine. Zdi se, da so na novem albumu najbolj spolirani in bleščeči v atmosferično fokusiranih komadih, ki so nasičeni z elektronskimi zvoki. Z dvema dolgometražnima komadoma so nas The Young Gods popeljali v orbitalne neskončnosti - z Miles Away in pa predvsem z goriborovsko psihadelijo v klimaksu Once Again, katerega bi bil greh ne pustiti za konec glasne molitve v šišenski katedrali. Bolj kot jih poslušaš, bolj se ti odpirajo. Seveda pa tudi brez hitov iz nostalgičnih let, kot so udarni Everythere in Skinflowers, ni šlo. Švicarski elektro nojz teroristi so pričarali zvoke, ki si jih začutil, kot da te je pravkar skurilo samo sonce. Nezavedno si se znajdel v transu velikosti Transilvanije, odžejan iz fontan psihadelije in sit od brez e-jev nasičenih riffov. Manjkal je le kakšen kabarejski vložek, a to ni omajalo njihovega lucidnega nastopa.

Z The Young Godsi je vesolje in naš svet, vse tja do Indije Koromandije prepotoval Robert Suša.