Kino Šiška, 24. 3. 2014

Drugo dejanje Šiškinega IndeKŠiranja je bilo zagotovo prepojeno z vrstilnimi števniki. Prvič se je domačemu občinstvu predstavila novonastala hrvaško–slovenska super naveza Samosvjetlo, prvič so na domačih odrskih brveh stali člani zasedb Psycho-Path, Abop, Lollobrigida, Majke, Big Foot Mama in Moveknowledgement, prvič je naše loge obiskala tudi londonska peterica TOY, ki danes ob zasedbah The Horrors, Savages in Eagulls sooblikuje novo generacijo temačne britanske kitarske godbe in prvič so nam imeli priložnost predstaviti v decembru izdano drugo studijsko poglavje, Join The Dots.

Krstni slovenski nastop okrog Zorana Čalića zbrane skupine Samosvjetlo je v ozračje gotovo vnašal nekaj živčnosti. V takšni beležnici renomiranih akterjev prav gotovo nihče ni iskal polovičarstva in morda je še posebej dobro, da Samosvjetlo v prvi vrsti sooblikujejo ali bolje, pilijo mozaik Čalićevega avtorskega razodetja. Njihovo vračanje k retro prizvoku in osmišljanje s psihedelijo prepojenega rocka, je v ponedeljkovem nastopu zagotovo prikazalo nekaj zanimivih avtorskih domislic, denimo v avanturistično ogrodje postavljene ritmično izoblikovane psihedelčne epopeje, ki smo ji bili priča v uvodu, ali denimo priredba skladbe Pjesme s planine zagrebškega avtorja Draga Mlinarca, ki so ji Samosvjetlo nadeli zanimiv in duhovit jugonostalgični kitarski pridih. 

V tem oziru je vsekakor prav, da se Samosvjetlo ne bojijo zoperstaviti izzivom, nenazadnje lahko prav znotraj tako pestre in raznolike formacije v prvi vrsti polno zaživi Čalićev avtorski potencial, toda če je zasedba svoj studijski zvok s pomočjo Hrvoja Nikšića in Žareta Paka jasno in domiselno izoblikovala, je bilo v večernem razodetju čutiti, da Samosvjetlo svoj koncertni zven šele išče. Tudi na račun nerazumljivo slabega zvočnega zavetja, ki ga je nudil mali oder Kina Šiške, je prostor polnila okrnjena in na trenutke morda celo preveč bazična slika, nedovzetna za zvočne dimenzije Dejana Slaka, ki so žal obstale izgubljene v zraku.

Če so Samosvjetlo svojo rockovsko podobo vpeli v trdno ritmično ogrodje Jerneja Šavla na basu in Levija Levačića za bobni, londonska zasedba TOY na motorični ritmiki pravzaprav gradi ves svoj potencial. Transcendentni kitarski hrup, ki se vije iz navitih zvočnikov, je le redko spremljan brez jasno definirane, že kar hipnotične ritmične podlage. 

Nastop TOY je načela hrupna, basovsko podprta blodnja Conductor z njihove druge plošče Join The Dots, le hip za tem pa nas je na repertoarju pričakala impresivna in neposredna izvedba skladbe Colours Running Out. Njihova zvočno polna in ritmično gnana glasba navkljub podrejenosti zvočni izkušnji ohranja prostor za definirane melodične prebliske, ki jih vpenjajo v prosti tek skladb. Da so k raziskovanju melodičnosti v resnici nagnjeni, jasno priča doprinos v temačno okolje postavljeno igrišče novejših skladb, kot sta popovsko navdahnjena You Won't Be The Same ali Too Far Gone To Know.

Pa vendar, uro in pol trajajoče rohnenje je skozi nastop večkrat preizkušalo tolerančni prag sprva zelo dojemljivega občinstva. Le-to se je po polovici nastopa pričelo iz minute v minuto redčiti, kot bi se za pričujoči večer preobjedlo hrupa, TOY pa v svojem sicer energičnem, a hkrati enoznačnem podajanju vse do konca niso našli rešitve za dogajanje pod odrom. Za nekaj tako mogočnega in impresivnega je do pravega vrhunca morda umanjkalo nekaj avtorske odločnosti. Že jasneje izražene dinamične strukture v glasbi, ali nekaj več avtorske raznolikosti, bi lahko ponedeljkovo muziciranje poneslo na vidnejši nivo. Morda je slednje odražal sklepni del nastopa, sestavljen iz štirih kompozicij Fall Out of Love, My Heart Skips A Beat, Motoring ter Join the Dots, a žal prepozno in žal za odtenek premalo.