LCY: Pulling Teeth (SZNS7N, 2021)

LCY je glasbena producentka in vizualna umetnica, očem interneta precej skrita pripadnica angleškega podtalja. Svoje sveže delo nam predstavlja z izdajo Pulling Teeth, ki je pri njeni založbi SZNS7N izšla aprila letos. LCY od leta 2019 ustvarja in vodi založbo SZNS7N, ki je butična, a ključna platforma za manj poznane izvajalce, orientirane v bas. Posebnost založbe in njene ustanoviteljice veje z vseh koncev, na primer z grafik nekaterih izdaj z dodatno narisanimi zobmi, iz nekonvencionalnih DIY videospotov, pa iz dvournega avdio-vizualnega nastopa, ki spremlja EP Pulling Teeth. 

Pred nami je album, ki odraža pot večletne ustvarjalke s področja grima, jungla in hip hopa. Do predlani je glasbenica delovala pod imenom L U C Y, lani pa je hkrati odšel U in izšel plošček LCY, s katerim producentka očitno otvarja novo poglavje svojega ustvarjanja. V zvočni tematiki na albumih LCY in Pulling Teeth je opaziti obrat v preciznejše umerjene jungle elemente, vpete v strašljivo, skorajda distopično vzdušje.

Naslovni komad teeth plato odpre s precej substance, občasnimi vzdihi v vakuumu med ritmičnim lomom in nadgradnjo s sint melodijo v drugi polovici komada. Ob slutty siri je precej lažje dojeti LCY-no underground grime ozadje, ki ga zvočno interpretira na povsem svoj način. shhh občutja preusmeri v precej mirnejšo, zato pa toliko bolj tekočo ritmiko z občasnim procesiranim šepetom. Zadnja dva posnetka sledita z odtenkoma difuzije melanholije, ki od daleč preveva celotno plato. 

Na 89,3 MHz se je zavrtel komad slutty siri, ki na plošči najjasneje odseva tako LCY-ino zorenje v glasbenem izražanju kot tudi njeno bogato glasbeno ozadje.

Basovsko pasjo bombico je vrgla vajenka Veronika.   

Vemo, kdaj je glasba »whack«?: Tierra Whack: R&B? EP (Interscope Records, 2021)

Vsakič ko se v glasbi pojavi karkoli podobnega formuli uspešnice, je razlog za skrb upravičen, saj se ob priložnosti za dobiček oziroma svoj del pogače ljudje hitro spremenijo v poceni replike kot na primer teniske z napisom Neki namesto Nike ali pa kot kola iz Eurospina za 30 centov. Skratka, zgleda, ali bolje, sliši se isto, vendar je daleč od tega, da bi to tudi bilo.

Takšno stanje nudi plodna tla za kreativno omrtvelost, ki se v mainstreamu pojavlja velikokrat, moti pa zoprno premalo poslušalcev. Tako se pompozni producenti Drakea, Migosov in podobnih ustvarjalcev hvalisajo in skoraj tekmujejo, v koliko minutah lahko skupaj zmečejo minimum za skladbo, zvočni tehniki pa se že nekaj časa ravnajo po industrijskih smernicah glasneje = boljše, ki je pravzaprav hiba ožičenja naše betične notranjosti. Vse to in podobno vodi v nezmožnost razločevanja, ko se z vsakim pogrevanjem formule izgublja edinstvenost in krepi konformizem.

Svežina in napredek sta v takem primeru posledica neokrnjene otroške ustvarjalnosti in domišljije, ki se redko, a k sreči, pri nekaterih obdrži tudi v odraslosti. Nekaj takšnega lahko slišimo pri nalezljivem humorju in personi Doje Cat, nenavadnih zvočnih vložkih Cardi B ali pa prisrčni odkritosti Princess Nokie, s katero si današnja zvezda Tierra Whack deli še največ. Nedvomno takšne karakteristike pripomorejo k prepoznavnosti in očarljivosti glasbe, ki se nas prime in drži dlje ter močneje kot ostala.

Philadelphijska reperka in pevka se tokrat predstavlja z EP-jem R&B? pri založbi Interscope, ki je del njenega sklopa decembrskih izdaj, saj je v prvi polovici meseca izdala še EP-ja Pop? in Rap?. Podobno kot singli iz preteklosti in album Whack World iz leta 2018 je najsodobnejši izbor komadov kratek, a vsebinsko poln paket navdiha in ustvarjalnosti. Na njem Tierra zopet kaže veščo nestalnost svojega izražanja, ko svoj stil mirno pretaka med svilnato gladkim in harmonično obloženim R'n'B petjem in odkritim, izpovednim rapom, ki močno spominja na njeno vzornico in ikono Lauryn Hill.

S svojim stilom se lahko ob bok postavi ne le njej, temveč tudi trenutno aktualnejšim izvajalkam, kot so na primer SZA, Jhené Aiko in Kehlani, odlikuje pa jo dosti večja žanrska fleksibilnost, energijska in čustvena prodornost besed in eksperimentalne tendence. Temu primerno lahko pesmi najbolje uvrstimo v trip hop z značilnim upočasnjenim tempom in inovativnimi, a minimalističnimi sempli ali organskimi padi, ki prijetno dopolnjujejo vokalno teksturo Tierre. Prva pesem z EP-ja Heaven je zasnovana skoraj acappellovsko in že spominja na zborovski gospel, ki bi ga mogoče našli pri dovršenih produkcijah Kanyeja Westa, kar vsekakor ni majhna primerjava.

Na EP-ju se Tierra spopada s tematiko obžalovanja, zamujenimi priložnostmi in predvsem izgubo ljubljenih, zato ni čudno, da ob težkih trenutkih kakšen verz zamomlja, a ne do točke nerazumljivosti, temveč ravno toliko, da občutimo njeno navezo z besedami. Medtem ko neslavni soundcloud mumble reperji momljajo, ker jih je sram brezizraznosti svojega teksta, ona to počne dosti bolj upravičeno, saj njena sramežljivost izvira iz iskrene, boleče in introvertne plati njenih besedil. Vsaka beseda je delček ustvarjalke in njene zgodbe in lahko se počutimo odlično, da jo je zaupala ravno nam. Cenimo, kar poslušamo.

Pasji pok v mainstreamu je povzročil vajenec Grega.