ŽEN: Jantar

ŽEN: Jantar

Recenzija izdelka
20. 10. 2015 - 19.00

Unrecords/Vox Project, 2015

 

V današnjem torkovem večeru se bo v oddaji Tolpa bumov našim ušesom vrtel drugi album hrvaške audiovizualne četverice Žen z naslovom Jantar. Obelodanjanje albuma v samozaložbi smo lahko zasledili že konec avgusta, v začetku oktobra pa je izšel tudi fizično kot rezultat sodelovanja dveh založb: francoske Vox Project ter avstrijske Unrecords.

V času Žen sta zadnji dve leti minevali v znamenju izdaje prvenca z naslovom I onda je sve počelo. Že z njim so zapolnile luknjo spevnih melodij v svoji mešani žanrski paleti, na kateri se pletejo različni pristopi do rock glasbe. V grobem jih lahko označimo za mešanico indie in post-rocka, ki se obenem spaja s sanjajočimi sintesajzerskimi dopolnili, ki kažejo močan občutek za atmosferični razcvet posamičnih komadov. Po izdanem albumu so se odpravile na širšo turnejo po centralnih in jugovzhodnih državah evropske celine: od Makedonije do Francije, pa tja do severne Švedske. Instrumentalni in vokalni trio v živo stalno spremlja še četrta članica, ki skrbi izključno za pisanost vizualizacije in živahnost živega nastopanja. V tem času se je njihova podpora potrdila tudi na vrstah kompilacij balkanske alternativne glasbe in ženskih ustvarjalk na področju bivše Juge.

Da pa ne bomo preveč zaplesali z zgodovino, krenimo raje v sedanjost, h komentarju novoizdanega albuma. Jantar že sam po sebi nakazuje na nadaljevanje pesniškega impresionizma, ki prežema liriko Eve Badanjak. Ta nas želi ujeti v naravnih motivih vode, stalnega potovanja, metafor s krajinami in nenazadnje v časovni prostranosti strjene smole umrlih dreves. S to idejo je prežet nagovor albuma v pesmi »Ja ću biti bor«, ki se po udarnem začetku v paru z instrumentalnim komadom »Igra protona, elektrona i neutrona« prelevi v ljubezensko izpovedovanje stalno stopnjujočega komada »Žal«. V drugem delu albuma ta preide v rahlo bolj umirjen tempo. En komad so naslovile tudi po hrvaški slikarki Slavi Raškaj, ki so jo v začetku letošnjega tisočletja začeli upoštevati kot pomembno narodno slikarsko ikono. Kot zaključna pesem izstopi še Slavonska bajka z recitirajočim besedilom, govornimi vajami in epsko spremljevalno kitarsko-bobnarsko melodično gonjo.   

Komadi so splošno sicer krajše narave, kot smo jih bili vajeni poprej - z manjšo mero prehodov motivov v komadih so manj izstopajoči sami po sebi, a zato bolj slika celotnega albumskega vzdušja. To pojasnjuje tudi dejstvo, da so bili  zbrani iz časovno krajšega repertoarja, hitreje sestavljeni in bolj kompaktno albumsko osnovani. A lirična repetitivnost in skromnost besed se še vedno spajata s podobno instrumentalno estetiko kot v I onda je sve počelo. V glasbi Žen prevladuje nek spokojni užitek, ki ga vsakič znova pretresejo elegantna prehajanja med distorziranim in hipnotičnim vzdušjem, ki vleče prav toliko v nebogljeni ples kot v udobno zleknjen položaj v postelji. Za zagrebške queer-feministične aktivistke, ki se sestajajo že od leta 2009, nam zadnja izdaja potrjuje, da so se vidno ustalile v svojem zvoku. Posamični komadi sicer res prihajajo manj do izraza kot na njegovem predhodniku, a vseeno ostaja močan vtis albuma in vzdušja preminulega časa poslušanja, ki bogatijo Žen že od samega začetka. 

 

 

http://www.xzen.xyz
https://xzen.bandcamp.com/

Lahko pa si preberete tudi recenzijo prvega albuma, I onda je sve počelo, ki jo je spisal Robert Suša:
http://radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/%C5%BEen-i-onda-je-sve-po%C4%8...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness