Harsh Riddim, 2015

Jeremi Johnson, ki deluje pod imenom 10th Letter, je ameriški glasbenik in producent iz Atlante. Zadnjih 5 let pridno daljša svoj diskografski seznam, čeprav o njem oziroma njegovih delih na spletni strani Discogs nimajo podatkov. Tudi preostanek interneta se, kot se je izkazalo, ne meni prav dosti za njegov obstoj. Izjema pri tem je njegova lokalna scena, večina spletnih strani pa reciklira promocijski tekst, ki ga je 10th Letter sam napisal za svojo Bandcamp stran, in morda navrže le kakšno vrstico lastnih vtisov. Tako ste s poslušanjem današnje Tolpe bumov priča šele drugi recenziji plošče, kar se ne izkaže za lahko nalogo. Pa vendar nalogo, ki jo je vredno opraviti, če to pomeni, da bo tako več ljudi slišalo 10th Letterjevo glasbo. 

10th Letter se poleg glasbe ukvarja tudi z vizualnim oblikovanjem. Njegove vizualne kreacije se spogledujejo z afrofuturizmom in raziskujejo mistiko in raznorazne ideje, ki se porajajo ob izkušnji človekovega obstoja. Kot glasbenik v svojih delih uporablja kombinacije posnetih inštrumentov, najdenih zvokov in digitalne metode produciranja. Čuti se tudi njegovo nagnjenje k pripovedovanju zgodb, saj nam kot nekdanji študent filma, ki je hkrati tudi glasbenik, z glasbo poskuša pričarati zgodbe iz svoje domišljije. 

10th Letter ima za sabo že kar nekaj nastopov v živo, s katerimi poskuša ustvariti psihedelične izkušnje, ki so zapolnjene z beati in težkimi basi. Pri tem se poslužuje preproste postavitve s prenosnim računalnikom in MIDI-kontrolerji. Navkljub temu, da je relativno neznan, se na odru pojavlja ob velikih imenih sodobne beatovske glasbe, kot so Oddisee, Jonwayne, MNDSGN, Machinedrum in Gaslamp Killer. In to povsem upravičeno, saj jim je s svojo glasbo nadvse konkurenčen, nemara pa koga od naštetih kdaj celo prekaša.

Ko se Jeremi Johnson loti kreiranja studijske plošče, pri tem poleg softverskih rešitev uporablja tudi bolj klasične inštrumente. Sam igra kitaro in bas, s čelom in vibrafonom pa se mu pridruži še dobra prijateljica Saira Raza, s katero sta bila do januarja letos tudi člana eksperimentalne zasedbe Waking Astronomer. Oba lahko na plošči Portals & Compasses slišimo tudi z njunimi vokali, pri čemer pa včasih vskoči še Drew Briggs, ki sicer deluje pod imenom Divine Interface.

Lahko bi rekli, da ima Jeremi Johnson za izhodišče hip-hop, vendar je s svojim širokim pogledom na ustvarjanje to oznako že z zgodnejšimi albumi spretno nadgradil in se tekom let v svojem mojstrstvu manevriranja po polju žanrov le še izpopolnil. Pomanjkanje prepoznavnosti in pritiska raznoraznih medijev, ki od avtorjev pričakujejo takšne ali drugačne smeri v njihovih karierah, mu očitno dobro dene, saj je pri svojem ustvarjanju konsistenten, sledi svoji smeri in v želji po ugajanju ne niha iz ene skrajnosti v drugo. Zgradil je svoj zvok, ki je konkurenčen Flying Lotusovemu in si izboril primerjave s Sun Rajem. In to povsem upravičeno, saj plošča Portals & Compasses med sabo lahkotno povezuje različne zgodbe in ves čas navdušuje s svojo subtilno kompleksnostjo. Na nobenem mestu plošča ne deluje izgubljeno, niti ni zaznati delov, ki bi delovali prisiljeno, nenaravno. Vse skupaj se povezuje v eno čudovito harmonijo, za katero res verjamemo, da jo je narekovala neka višja kozmična sila.

Plošča že z imenom nakazuje, da nas bo odpeljala na potovanje. Tako znanstveno-fantastično, na katerem se bomo skozi portale premikali iz ene dogodivščine v drugo. Pri tem naš kompas predstavlja kar avtor sam, saj nas s skrbno določenim vrstnim redom komadov vodi po svojih fantazijskih svetovih. Kako so ti svetovi videti, si predstavlja vsak sam. Zvočno podobo pa lahko z besedami opišemo kot povezovanje hiphopa, jazza, juka, eksperimentale in psihedelije. Plošče se ne da enoznačno opisati z nobenim od omenjenih žanrov, a hkrati na njej najdemo vse od njih, dodali pa bi lahko verjetno tudi še kakšnega, ki ga nismo našteli. 10th Letter ne skopari z različnimi zvoki, ki jih med seboj prepleta v komade. Z lahkotnostjo in avtorjevim razumevanjem dotičnih zvokov vsi dobijo svoje mesto in v kar nekaj poslušanjih mi na plošči ni uspelo najti takega, za katerega bi se zdelo, da ni tam, kjer mora biti. Vokali se elegantno stopijo s harmonijo komadov in jih opazimo šele, ko iz zvokov razberemo besede. Sairino igranje vibrafona in čela je v kontrastu z nasičenimi in distorziranimi perkusijami igrivo in lahkotno. Vse skupaj pa je v kompozicije umeščeno tako, da skladbam doda nekakšen občutek tridimenzionalnosti, ki našo domišlijo še močneje spodbudi k živemu predstavljanju vseh čudes, ki jih zaznavamo na tem soničnem potovanju.

10th Letter nas je s pričujočo ploščo želel popeljati na duhovno potovanje, pri katerem je edina omejitev naša domišljija. To mu je uspelo z odliko in edina slabost plošče je ta, da je pravzaprav ni, saj je album izšel le na kaseti in digitalno.