Slaughter Gang/Epic, 2017

Trap je dokaj generičen in repetitiven glasbeni žanr in Issa Album, prvenec nove trap atrakcije, 21 Savagea, ni nobena izjema. Kvečjemu bi lahko rekli, da je še posebej generičen. Kot tak je tudi zanimiv objekt tokratne Tolpe.

O zvočni plati izdelka pravzaprav ni mogoče veliko reči; skozi celotno ploščo se počasni in globoki basi prelivajo v enakomernem tempu, čez njih pa v predvidljivem ritmu gobca Savage, ki pravzaprav nima posebnih raperskih veščin, njegov flow je komaj mogoče imenovati kot to. Prej gre za nekakšno skoraj že govorjeno zaklinjanje, ki ga raper občasno ob koncu verzov raztegne v polovično petje. Tudi besedila komadov so povsem predvidljiva: gangsterski obračuni, služenje denarja, porno mačizem, nelojalnost in podobno. Čeprav so izpisana kar spretno, pa ne moremo reči, da besede prinašajo karkoli prebojnega, da Savage išče nove načine, da bi plastično predstavil realnost, o kateri rapa, ali da bi se izrazil. Vse skupaj je na precej basic nivoju.

Ob vsem povedanem bi lahko sodili, da gre za mediokriteten album, nevreden daljše pozornosti. Če ne bi bila njegova poanta ravno v ležernosti, neizvirnosti, nezmožnosti iskanja kakšnega preboja; če ne bi v celoti stavil ravno na svojo neizvirnost. Strast do slednje je mogoče prepoznati v odtenkih Savageovega glasu, ki za razliko od številnih drugih traperjev svojega vsakdana ne slavi, temveč je v njem razbrati določen obup, depresijo, včasih se zdi, kot da je raper na robu joka. Podobne simptome najdemo tudi v posameznih verzih, v katerih se odraža njegova obsesija z nasiljem, ki mu ne predstavlja transgresivnosti ali izhodišča za besedne izbruhe, temveč odkrito travmo. Na primer ko zapre oči in ga preganjajo trupla, ko vpraša naslovnika, če je že koga ubil, ali ko opiše posebej intenzivno obliko nasilja, tudi ko za razliko od številnih drugih kolegov pove, da ne kadi trave, ker mu ta povzroča paranojo ... Tu zagotovo ne gre za kako dionizičnost, orgiastičnost, prej za obup.

Ne vemo točno, kako je v povprečju z drugimi traperji, toda Savageova življenjska pot je resnično, kot bi se reklo z aktualnim izrazom, trashy. Odraščal je v družini z enajstimi otroci, v sedmem razredu so ga izključili zaradi posedovanja orožja, v popravnem domu so ga brutalno pretepli, umorili so njegovega brata, bil je član tolpe, kot vrhunec atlantske mizerije pa je mogoče interpretirati dogodek, ko je bil za enaindvajseti rojstni dan med dilanjem šestkrat ustreljen. Nadalje je mogoče reči, da je simptomatično tudi, da ob številnih izrazih ekscesov, med fafanjem, ubijanjem in nabiranjem denarja, na isti površini nastopi tudi Savageova skrb za družino ali njegova izjava, da je mama zdaj, ko je uspel v glasbi, končno ponosna nanj.

Zdi se, da Savage preprosto ne uživa v stvareh, ki jih opisuje. Da je za odtenek preveč iskren, preveč ležeren, da se premalo trudi za svoj izraz, da bi lahko ohranjal bleščečo sliko trap življenja. Da v njegovih komadih ni vse sublimirano v neko estetiko, temveč da to izdaja in jo na nekakšen način, morda tudi nezavedno, kritizira. Da ni zares divjak, temveč kar decent oseba, ki se je znašla v zelo neugodnih okoliščinah in poskuša znotraj njih narediti največ, kar je možno, to je izdajati generično trap muziko. Ravno uhajanje nečesa, kar bi moralo biti potlačeno, ta moreča depresivnost pa mu paradoksalno daje swag in čar, na podlagi katerih postaja eden najbolj vročih trap artistov.

Tako se izkaže, da je Issa Album ravno zaradi svoje generičnosti ekscesen, ravno zaradi nje fucked up in na nek način tudi žanrsko presežen. Vendar ne moremo reči, da je do žanra v celoti – čeprav nezavedno – kritičen. Prav v tem, ko s presežno generičnostjo in ležernostjo izdaja skrivnosti generičnega in ležernega žanra, se mu obenem tudi priklanja, igra njegovo igro, se pridružuje vračanju istega. V tem pa predstavlja dvojni paradoks. In potrjuje, da je žanr še vedno mogoče interpretirati na različne načine, da se o njem splača razmišljati in morda tudi da ga ni greh intelektualizirati.