Dedstrange, 2024

Tudi brooklynski nojzerji A Place to Bury Strangers spadajo med tiste, ki zavračajo uporabo umetne inteligence v svoji obrti. No, tako pravijo. Očitno so zaskrbljeni za prihodnost, zato s svojo sedmo ploščo malo za hec malo zares napovedujejo zoperstavljanje mašinam. Geslo človek proti stroju se, se bo in se je skozi leta pojavljalo na marsikaterem področju, sektorju, fronti. V glasbi je denimo pred dobrimi šestdesetimi leti šokiral prihod sintisajzerjev, ki je žel tako hvale kot tudi nestrinjanje. Kritiki so že takrat govorili o avtomatizaciji in podobnih, veliko težje izgovorljivih besedah. Govorili so tudi o zvoku iz pekla, primerjavah s satanskim čaščenjem in vrag ti ga vedi kakšnih še rečeh. Dejstvo je, da so mašine, ki so si jih ljudje znali podrediti in obrniti sebi in svojim idejam v prid, privzdignile obrv marsikaterega ludista. Toda bojazen, da bi – recimo ji pamet mašine – zavračala avtoriteto, sploh pa ideje, kreativo – v tem primeru glasbenika – je vedno ostajala. Če tiči problem prehitrega razvoja tehnologije primarno v človeški domišljiji, ni vprašanje za termin osrednjega glasbenega termina, se pa glavni protagonisti tokratne Tolpe bumov zavedajo trenutnega stanja življenja, ko mora biti na vsakem koraku vse sintetizirano. Od tod torej prihaja ironični naslov novega albumu – Synthesizer.

Le glasbeni inženir, kot je Oliver Ackermann, lahko pride do ideje, da bi lahko fizična vinilna izdaja albuma Synthesizer v rokah posameznika, kupca, postala dejanski sint. Na zadnji plati albuma je namreč shema sinta, Oliverjevo podjetje kitarskih efektov Death by Audio pa ponuja kose za sestavo, obenem pa spodbuja lastno gradnjo čudaško zvenečega inštrumenta. Ta sicer zahteva nekaj operativnega predznanja. Prvotni sint je sestavljen iz oscilatorjev, bobnarskih sprožilcev in delayev, ki bo kot celotna sestavljanka nojzerskim zanesenjakom zvenela izjemno privlačno, mestoma precej sorodno njegovim kitarskim efektom iz podjetja. To pa ne pomeni, da so A Place to Bury Strangers naredili album striktno s sinti. Pa čeprav se taka možnost že dvajset let ponuja kar sama od sebe in ne bi bila prav nobeno presenečenje. Z izdelavo sinta so želeli provocirati, izkazati dobrodošlico umetni inteligenci. Synthesizer je po Oliverjevo poveličevanje človeških napak, nepopolnosti v igranju, osredinjenje človeškega elementa pri ustvarjanju.

Poleg Ackermanna zasedbo od leta 2021 sestavljata še bobnarka Sandra Fedowitz in basist John Fedowitz iz benda Ceremony, ki sta razbremenila Oliverjevo multiinštrumetalno shizofrenost. John je z Oliverjem že igral v preteklosti, in sicer v bendu Skywave, pred A Place to Bury Strangers, v času, ko je širše newyorško podtalje naplavljalo bende, kot so Lightning Bolt, Black Dice, Les Savy Fav in drugi. Omenjene tri zasedbe so tako kot Ackermann prihajali iz šole za dizajn v Rhode Islandu in so poleg drugih vlivali potrebno atraktivnost kitarskim linijam. Glasnost, ki je oplajala bende, je kmalu postala tudi prepoznaven obraz benda A Place to Bury Strangers. Oliver in ekipa svojih petdeset odtenkov hrupa vlečejo skozi celotno glasbeno pot. Poleg vsega pa v trenutnem obilju hrupnih bendov vseskozi uspejo ohranjati staro dušo, zaradi katere so jih večni skeptiki metali med postpank revivaliste, shoegazerje in darkwaverje. Njihov trušč neštetih slojev skriva vse našteto, hkrati pa vmes skriva pop senzibilnost na posteljici nojz rocka.

Synthesizer je frišna desetkomadna predstava izmojstrenih distorziranih plastenj, ki so jim skozi leta pripomogla dobiti naziv najglasnejšega benda New Yorka in v živo gradila zidove hrupa. Naziv najglasnejši je skozi leta mogoče izzvenel, toda to ne naredi A Place to Bury Strangers prav nič prizanesljivejših. Korakanje vštric s trendi zanje nikoli ni bila stvar, za katero bi žrtvovali nagon, sploh pa ideje. Oliverjeva kitara ponovno briše stopnje intenzivnosti, ki prihaja in odhaja vedno iz drugih smeri, hektične ritmike pa celote prav nič ne zgladijo. 

Kitarski živalski paritveni klici cefrajo vsak zapeti refren v uvodni sinkopirani garaži Disgust. Bad Idea je repetitivno postpankersko ohišje, idealno za rajhanje z efekti do popolnega maličenja rifa. Za razliko od skladbe Have You Ever Been in Love, v kateri vas igrivost, hladen curovski piš in spevnost ne smeta vreči s tira pred slapom trušča in neizbežnim prelitjem plovca, v tem primeru melodije. Bad Idea stoji na strani bolj hitro pulzirajočih sintetičnih komadov, ki se neobremenjeno gibajo naprej in nazaj iz organskega. Podobno velja za najbolj speven komad You Got Me, ki prav tako pusti davek na blagoglasje s preleti oscilatorjev. V spajanju otoške tradicije postpanka, melanholije novega vala na eni strani in hrupne glasbe na drugi, so podobni Londončanom Cower, a daleč od morebitnega mešanja. Medtem ko eni duhu The Jesus and Mary Chain strežejo klofute hrupa že dvajset let, drugi oblačijo Depeche Mode v nojz rock. Synthesizer je lep dokaz, da forma A Place to Bury Strangers tudi po sedmem albumu in dveh dekadah ni pod vprašajem.