Actress x London Contemporary Orchestra: LAGEOS

Recenzija izdelka
23. 6. 2018 - 19.00

Ninja Tune, 2018

 

Darren Cunningham alias Actress je eden tistih glasbenih kreativcev, za katere se zdi, da morajo preprosto ves čas poizkušati nekaj novega. Kot velik privrženec detroitskega techna se je resda znašel na terenu plesne elektronike, toda že ob izidu prvenca Hazyville pred desetimi leti in še bolj ob izidu naslednika Splazsh dve leti pozneje je bilo jasno, da izročila techna in housa rad interpretira zelo po svoje. Z radovednim izrazom je hitro postal ljubljenec poznavalcev plesne elektronike in ob vse večji priljubljenosti ne bi bilo nič nenavadnega, če bi se podredil nekoliko širšemu, bolj mainstreamovskemu okusu. Toda ostal je zvest svojim načelom in z nadaljnjima dvema ploščama vse bolj tudi svoji specifični estetiki, ki je kljub širjenju, nadgrajevanju in raziskovanju vendarle začela postajati bolj predvidljiva. Ob izidu četrte plošče Ghettoville leta 2014 se je zdelo, da je do podobnega zaključka prišel celo sam. Ob zapisu, s katerim je pospremil izid plošče, so mnogi ugibali, ali je z njim morebiti napovedal slovo. Ali pa vsaj upokojitev psevdonima Actress. Potem je resda objavil še nekaj (izvrstnih) remiksov, toda na oprijemljiv odgovor smo čakali vse do lani, ko je objavil novo ploščo AZD. Z njo je ostal zvest svojemu prepoznavnemu izrazu, predvsem skozi prizmo (lo-fi) produkcije pa je bila plošča bolj kot zahtevam plesišč prikrojena poslušanju v domači dnevni sobi. Na njegov naslednji podvig nismo čakali dolgo. Septembra lani je po skupnem koncertu z London Contemporary Orchestra objavil malo ploščo Audio Track 5, zdaj pa so sodelovanje nadgradili še z novim dolgometražcem.

Sodelovanja med techno oziroma elektronskimi producenti in raznolikimi sestavi za klasično glasbo seveda že dolgo niso več novost. Ta format redno preizkušajo tako mainstreamovski kot alternativni ustvarjalci in resnici na ljubo gre v večini primerov predvsem za koncertne spektakle, ki kljub določeni posebnosti - skozi prizmo zvočnega izraza ali samega pristopa ponujajo bore malo novega. Ne presenetljivo so se med najzanimivejšimi tovrstnimi sodelovanji znašli prav nekateri Cunninghamovi najljubši producenti. Denimo Derrick May in Carl Craig v svojih sodelovanjih s simfoniki. Ali pa odmevno sodelovanje Aphex Twina z oseminštiridesetčlanskim orkestrom in štiriindvajsetglavim zborom, ki ju je vodil prek midi kontrolerjev. No, kljub temu, da smo iz vseh treh sodelovanj dobili nekaj zanimivih prebliskov, njihov izkupiček verjetno ne bo pustil trajnejših pečatov. Na pogled bi prvi skupni nastop Actressa in London Contemporary Orchestra, ki se je v londonskem Barbicanu na povabilo Boiler Rooma zgodil februarja leta 2016, lahko seveda umestili v isto kategorijo koncertnih atrakcij. So pa med skupnim muziciranjem očitno začutili večji potencial. Ko pogledamo repertoar orkestra, to niti ni presenetljivo. Izvajajo dela Xenakisa, Reicha in Cagea, sodelovali so z Williamom Basinskim, duom Matmos, Jonnyjem Greenwoodom in še kopico zanimivih glasbenikov, med katerimi se je zdaj znašel tudi Actress.

Zaradi preteklih izkušenj obojih se zdi, da se je sodelovanje zgodilo v idealnem trenutku. Orkester je torej specializiran za izvajanje nove, sodobne klasične glasbe, na drugi strani pa si je Cunningham v zadnjih desetih letih močno razširil obzorja in se povrhu izmojstril še v studijskih veščinah. In vse to zdaj v izjemni podobi zaživi na plošči LAGEOS. Da so našli skupen jezik že na prvem koncertu, sicer postane jasno že ob ogledu posnetka. Tam se je med izvedbo zgodilo veliko zanimivih skupnih trenutkov, ki zdaj s ploščo postanejo mnogo bolj osredotočeni. Če pogledamo skozi prizmo principa, po katerem so posneli ploščo, je to pravzaprav logično. Orkester je najprej ločeno posnel pripravljene aranžmaje, nato pa te v studijsko manipulacijo predal Cunninghamu, ki je sestavil vrhunsko kombinacijo akustične in elektronske glasbe. Takoj postane jasno, da ga je zanimalo širjenje obeh besednjakov oziroma raziskovanje možnosti, ki jih tako druženje obeh izrazov ponuja. Včasih se viri posameznih zvokov v bogatih teksturah povsem izgubijo. Včasih v bolj minimalistično artikuliranih sekvencah ponudijo osupljive zvočne kombinacije. Skladanja se loti povsem nepretenciozno, skoraj znanstveno in vedno radovedno, z očitnim poznavanjem sorodnih praks, ki smo jih slišali v zadnjem desetletju. Za nameček pa v vse skupaj mojstrsko vtisne še Actressov prepoznavni, na technu oziroma housu osnovani značaj. Ja, LAGEOS je plošča, ki bo nagovorila tako fene sodobne klasike kot techno radovedneže. Skupaj z njimi pa še vse tiste, ki radi slišijo kaj novega, drugačnega oziroma predvsem glasbeno zanimivega. 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Sej niste pozabli na tekst a?

evo ga, zavleklo se je žal

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness