Albaitil Ashwai: Nuun

Albaitil Ashwai: Nuun

Recenzija izdelka
12. 6. 2018 - 19:00

Mostakell, 2018

 

Albaitil Ashwai je zasedba, nastanjena v jordanski prestolnici Amman. Deklarativno gre za skupino, ki se naslanja na sufijsko duhovno tradicijo. Ta se v glasbi Albaitil Ashwai prevaja skozi različne rockerske in etno odvode. Beseda Nuun v naslovu obravnavanega albuma pomeni kit, ki je upodobljen tudi na naslovnici, kar nas morda spomni na Mobyja Dicka in epsko naracijo, ki je z njim povezana v zahodno- in srednjeevropski ter severnoameriški tradiciji. Po hitri preverbi sufijske literarne tradicije opazimo, da se kit nahaja tudi v pesmi Hamzaha iz Barusa. Kit nastopa kot primer nenavadnega bitja, ki domuje v kitajskem morju, vendar išče vodo v bližini gore Sinaj. Interpretacijo te povezave, če je le točna, prepuščamo poslušalcem.

Albatil Ashwai so vešča zasedba, s katero začutimo raznorodne rockerske vplive. Glavna poteza celotnega albuma Nuun je buhtenje melodije, supersoničnost, ki v visokem tempu ves čas polni ušesa ob spremljavi modularne, visokozveneče lokalne inštrumentacije. Stalno pršenje nekakšnih kristalčkov zvoka, nenavadno srečnih tonov, v katerih se odsevajo himničnost, posvečenost, vitalnost. Pogosto ritem držijo plesne kitarice, ki bi jih lahko povezali s postpunkovskimi ali novovalovskimi vplivi in si jih z lahkoto predstavljamo na hip plesiščih prejšnjega desetletja. S tem seveda ne govorimo o zapoznelem vplivu, saj je band svoje materiale prežvečil in se na njih suvereno referira ter z njimi rokuje v kolažiranju buhtečega zvoka.

Mestoma slišimo celo reggae ritmiko, ne manjkajo pa niti izbruhi težkega nažiganja. Premene v tempu in značaju zvočne slike ter niansiranja ne delujejo kot nekaj rigidno načrtovanega in dramaturško razporejenega po albumu. Vzdušje celote na nek način prevladuje nad načinom njenega uglasbljenja. Gre za eksperimentalni rock, ki pa je obenem precej dostopen in se na trenutke ne boji drsenja ob robu world music klišejev. Tudi to drsenje pa je opravljeno brez zdrsov.

Komadi na plošči Nuun so prepredeni s spevi, ki spominjajo na repetitivnost, udarnost in predanost kakšnih sufijskih obredov. Včasih se tem lastnostim prilagodijo inštrumenti, kar nato deluje kot plesna koračnica, kot marš, poln milosti in nežnosti, a tudi odločnosti. Albaitil Ashwai so vsekakor izkušeni glasbeniki, ki svoj posel opravljajo ubrano, spretno in domiselno. Vendar s položaja nekega do rocka morda že skeptičnega poslušalca iz srednje Evrope v svojem pristopu navduši, iz skepse predrami predvsem silovita emotivnost plošče. Ne gre za ploščo, ki bi jo zaznamovali nihilizem, depresivnost, jeza in razočaranje, temveč smo tu povsem brez rezerve prepuščeni opoju, užitku, nedolžnemu veselju, sublimnosti, vzvišenosti, če pa zaznamo sledi otožnosti, imajo te drugačno intonacijo, metafizično potezo. Predstavljamo si, da bi bilo ob Nuun mogoče plesati vso noč. Kar je pri njem zanimivo, je, da se zdi, kot da ima univerzalno, transkulturalno moč nagovora, ne da bi pri tem v veliki meri zapadel v nišnost svetovne glasbe. Prav lahko si ga predstavljamo na klubskem odru onkraj žanrskih festivalov, med punk druščinami, na rockerskih žurkah in podobno.

Vsa ta silovitost, to veselje je lahko v nekem smislu morda tudi naporno. Tudi v drugih primerih se albumi, ki jih zaznamuje določena vzhičenost, himničnost, zaradi omejenih psiholoških resursov pogosto izčrpajo v drugi polovici. Ali rečeno drugače, zdi se, kot da format pop izdaje, na katerem si sledijo štiriminutne časovne enote, ki se premočrtno oštevilčeno nadaljujejo do konca, ni najprijaznejši format za alternativne kulturne prakse. Kajti zasledovanje veselja in sublimnosti je v svetu popkulture gotovo alternativna praksa.

Tako lahko nekaj, kar je na začetku navdušujoče, presenetljivo, v drugem delu sproži vtise monotonije. Pop pač ni namenjen vzdržljivosti, temveč stalnemu draženju, nagovarja in oblikuje hipno pozornost in pravzaprav odvrača od resne strasti. Tovrstno glasbo je torej pravzaprav treba znati poslušati in se ji prilagoditi onkraj meja formata LP izdaje. V naši s cinizmom zaznamovani kulturi lahko nezmožnost recepcije prevelike množice prijaznih dražljajev hitro interpretiramo kot osladnost oziroma pripravimo svoje interpretativne dispozicije za takšno razlago. Vendar ob Nuun zagotovo ne gre za kaj takšnega.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odlično.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness