Vision, 2023

Pred nami je plošča, ki je nekoliko precej očitno navezana na zapuščino garagea in zgodnjega dubstepa z Britanskega otočja. Plošča Sepulchre bi marsikoga, ki se z njo sreča prvič, spomnila na znameniti album Untrue, ki ga je leta 2007 izdal britanski producent in didžej Burial. Precej absurdno, da se je zasuk desetletja zgodil tako hitro, da bi Buriala že prištevali med legende, pa vendar obstajajo izdelki, kot je prav zadnja plošča minneapoliškega umetnika Alepha, ki potrjujejo ta preobrat.

Aleph glasbe pravzaprav ne ustvarja prav dolgo, vsaj ne pod tem imenom. Za njegovo intenzivnejše ustvarjanje lahko rečemo, da se je začelo pred petimi leti, ko se je navezoval pretežno na maksimalistične poglede na elektronsko glasbo. Njegova debitantska plošča Ego Death močno temelji na EDM-u in dubstepu, čeprav na njej že lahko opazimo prvine garagea in glitcha. Po vesoljskem popotovanju, ki smo mu lahko sledili na prvencu, je nova plošča pristanek na osivelem planetu, ki ga sestavljajo zlitine raznih kovin.

Kljub temu da je okolje planeta Sepulchre sprva videti neprijazno, ob vstopu v njegovo atmosfero, v katero nas spušča skladba Motion in Descent, ugotovimo, da je ta atmosfera pravzaprav precej izčiščena, v svoji tujosti celo lepa. Ob izstopu iz plovila pa hitro dojamemo tudi, da nas ne veže nikakršna sila gravitacije. Naše nadaljnje raziskovanje plošče je razpeto med pulzirajočim kovinskim ritmom, ki drži svoj takt in prijetno atmosfero, sestavljeno iz odsekanih melodičnih drobcev. Skladba Helix hitro razkrije, da ta sila čuden planet dejansko vsebuje oblike življenja, ko se razcveti v drum'n'bassovski groove. Tu Aleph uživa v manjšem maksimalizmu kot na jungle eksperimentih svojih prejšnjih izdelkov. Toda četudi so bile stvari na plošči Ego Death v tem slogu abrazivnosti zasidrane v polnost zanimivih zvokov, je vseeno slišati, da na plošči Sepulchre glasbenik uspeva v tišjih predelih. 

Aleph izrek manj je več zares jemlje resno. Preprostost ohranja, tudi kadar z brbotajočo, valujočo bas linijo in kompozicijo, ki enostransko nasprotuje tradicionalnim metodam, nenaporno razvija talent za oblikovanje zvoka. Skoraj primerno se tako zdi, da je naslov tega albuma kraj pokopa. Umetniki izbirajo posmrtno življenje kot zanimivo, čeprav pretirano témo. Aleph izbere témo pokopa, se odpove posmrtnemu življenju in vnese barvo v klavstrofobični prostor, ki se v odsotnosti svetlobe ali vida zdi neskončen v svoji zadušljivi prostranosti.

Brez težav krmari skozi različne ritme, ki se ravno prav približajo klubski elektroniki, da še tako zakrknjen ud spravijo v gibanje. Hkrati pa s slojenjem različnih drobcev sintetizatorjev in midi efektov ustvarja razgibano kompozicijo, ki ne ostaja enolična. Čeprav je Burial lahko prvo izhodišče, ki se nam porodi ob poslušanju, je paleta navdihov tega producenta precej široka. Jamie XX, Floating Points, Sophie in Shlomo so le nekatera imena, ki so služila kot navdih za zvočno podobo, ki jo kroji Aleph. 

Edino sodelovanje na albumu se pojavi v obliki skladbe Unfolding Light, ki jo je Aleph pripravil z britanskim producentom N². Naslov te skladbe je res posrečen. Bas in melodija izbruhneta kot iskre z nihajočih električnih žic, ki se pospešujejo in upočasnjujejo, kar vdihne kompoziciji občutek breztežnosti. To je verjetno najbolj eksperimentalen del albuma, ki se izogiba vsem predhodnim groovom in idejam ter se poglobi v oksimoronski minimalistični maksimalizem. Kljub tako intenzivni tunelskovizionarski kompoziciji se zdi, da je zadržan, da se pelje po avtocesti brez cilja. Nato se razvije, v drugi polovici skladbe se vanjo prikradejo note ambienta in klasike, eterična in lebdeča skladba pa s sintetizatorji in klavirjem ustvari resnični vrhunec albuma.

Album se nato zaključi s skladbo Aesiyo, ki v ospredje postavi na harfo spominjajoči zven, ki se razlega nad morjem kaskadnih basovskih bobnov in se kot valovi preliva čez poslušalca. Utrip oceanskih kick bobnov, ki jih slišimo v uvodu, nas pripravlja na intenzivno vožnjo. Vendar pa skladba zavije prav v nasprotno smer. Tudi med neskončnim hudourniškim nalivom basa tu čutimo mirnost. Na tej točki se album Sepulchre realizira kot celota. Med raziskovanjem kopna tega tujega planeta nas zalije morje zvoka, ki nas obda s spokojem. Morda pa so prav tukaj pokopane njegove pradavne oblike življenja?

Sepulchre pravzaprav ni nič novega, je pa precej eleganten sklic na zlato dobo britanske podtalne elektronike. Zanimivo je slišati, kako Aleph v kompozicijah prostor zapolni čim manj, kot je le mogoče. Vendarle pa ostaja na albumu tudi nekaj zagat v njegovem poteku. Zvok, zračen, toda hkrati prizemljen, pogled, usmerjen v nebo, ki je oblačno in sivo ... to je prava odlika plošče Sepulchre.