The Helen Scarsdale Agency, 2022

Če strukturo definiramo kot nekaj, kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet, potem si je njen rob treba zamišljati kot začetek nečesa nasprotnega tem definicijam, začetek nestrukturiranega. Če struktura predstavlja red, potem njen rob že napotuje k srečanju z neredom, kaosom. Kdo je tako lahko umirjen na robu strukture? Morda niti ni toliko pomembno, kdo je ta oseba, temveč kakšna je, kakšne so njene okoliščine.

Ploščo Poised at the Edge of Structure je sredi marca izdala danska glasbenica Linn Hvid, ki nastopa pod psevdonimom Ana Fosca. Hvid je s projektom Ana Fosca pričela zbujati pozornost leta 2019, ko je ustvarila svojo prvo split kaseto s Church of Hate za rusko založbo Nazlo. Pri Nazlo Records je nato v letu 2020 na kaseti izdala še solo prvenec Soma, letos pa je pri založbi Helen Scarsdale Agency izdala svoj drugi album Poised at the Edge of Structure. Hvid sicer izhaja z izjemno plodne danske underground noise scene, stanujoča v Københavnu pa je rasla znotraj ekipe, ki obdaja klub Mayhem, kjer je še danes rezidentka. 

Ko pomislimo na dansko eksperimentalno elektronsko oziroma tudi že noise sceno, ne moremo mimo imen Puce Mary, Damien Dubrovnik, Vanity Productions ali mimo založbe Posh Isolation. Tudi Linn Hvid je jabolko, ki ni padlo daleč od tega drevesa, tako po samem zvoku kot po že razvitih sodelovanjih z drugimi umetniki, kot je recimo Christian Stadsgaard, aktivni član zasedb Damien Dubrovnik in Vanity Productions. S Posh Isolation nasploh se avtorica čudovito zlije z že opevano krajino skandinavskega melanholičnega hrupa.

Zvoka projekta Ana Fosca, predvsem pa njenega zadnjega albuma, ne moremo preprosto zapakirati pod oznake specifičnih noise žanrov power electronics, drone, dark ambient, industrial, lahko ga le umestimo na presečišče vseh teh zvrsti. Mestoma ga odlikujejo zadušljivi in hreščeči elementi, ki se počasi vijejo ob precej zmanipuliranem vokalu. Ta deluje, kakor da se hrani z reverbom. Muzika je enakomerno počasna, na nek način strašljiva in kot taka tudi nekoliko agresivna. 

Vsebinsko plata ni nič kaj lažja, avtorica se z njo skuša soočiti z izgubo, ki jo je doživela. Morda smo na začetku postavljali napačna vprašanja, morda bi se morali spraševati, kaj se mora nekomu zgoditi, da lahko stoji umirjen na robu strukture. Hvid se s projektom Ana Fosca loteva predvsem tem eksistencialne narave, svojo inspiracijo črpa od Kierkegaarda, Sylvie Plath, Tarkovskega, Hannah Arendt, Simone de Beauvoir, in drugih. Sama besedila se v glasbi težje razločijo, so pa naslovi skladb dovolj povedni, da si lahko poslušalec ustvari jasno sliko, o čem album govori, in da se navsezadnje z njimi morebiti tudi poistoveti. Za lažje razumevanje izberimo nekaj takšnih naslovov: Elements Became Articulated To Physical Bodies, The In-Between Expanded And Became Everything, Revealed By Its Absence Hidden By Its Presence, A Search For Something Already Passing, Memories Losing Borders, Face Of Absurdity. A ploščo sestavlja dvanajst komadov s skupno dolžino štiriinpetdesetih minut, kar predstavlja precejšen zalogaj za poslušanje.

Kaj na koncu sploh pomeni biti pomirjen na robu strukture? Hvid poslušalca z albumom Poised at the Edge of Structure dodobra pretrese in mu, medtem ko skuša odgovoriti predvsem sebi, nastavi ogledalo. Seveda, če ima ta čas in voljo, da albumu prisluhne. Plošče se sicer resda ne da komentirati brez primerjave z zgodnjimi deli Puce Mary in nasploh z založbo Posh Isolation in tako se lahko poslušalcu zdi, da ga je že nekje slišal, a navsezadnje to niti ni pomembno. Postavljanje vprašanj je tisto, kar na koncu največ šteje.