Art Project Records, 2024

Budni sledilci slovenske alternativne glasbene scene so v preteklih mesecih in letih morda že naleteli na ime André Droga. Svojevrstno kurioziteto je vsaj pred časom predstavljal že njegov profil na SoundCloudu, kjer je bilo in je moč še vedno izbrskati nekaj obetavnih lo-fi komadov. Lani smo na Radiu Študent že predstavili tudi debitantsko ploščo ljubljanske zasedbe Pay For Soup, pri kateri Droga deluje kot vokalist in basist, v slovenski zvočni prostor pa je vnesla sorazmerno svežo jazzovsko reinterpretacijo nekaterih vzorcev bendovske rock glasbe. Naslednji pomemben korak v razvoju mladega glasbenika zdaj predstavlja njegova debitantska solo plošča Who said anything about anything, everything is something., ki jo je izdal v začetku julija letos.

Na tej točki, ki jo vsaj v kontekstu umetnikove solo kariere razumemo kot točko nič, lahko v njegovem sorazmerno neobremenjenem zvoku prepoznamo še največ sledi lo-fi indie popa in alternativnega r'n'b-ja. Enajsterico skladb na plošči zaznamujejo zasajani, občasno celo zamomljani vokali, ki se v daljših obdobjih povsem umaknejo elektronskim beatom in temačnim kitarskim ali klavirskim linijam. S tem gre pogosto bolj kot za melodičnost in ritmičnost preprosto za ustvarjanje specifične atmosfere, ki v misli hitro prikliče ključna dela sodobnega ameriškega r'n'b-jevskega eksperimentiranja. V tej smeri se nenazadnje iščejo že besedila, ki sicer ostajajo sorazmerno prikrita, a hkrati počasi razkrivajo pripovedi in izpovedi poželenja, hrepenenja, ponočevanja in drogiranja. 

Ker se skozi album zvočno in besedilno preliva oprijemljiva rdeča nit, ga je pravzaprav najbolj smiselno poslušati v celoti, kar je v času TikTok hitov in Spotifyjevih plejlist najbrž že redkost. Še vedno so sicer nekateri komadi – denimo Mezcal z bolj izrazito kitarsko in basovsko linijo ali pa Rumors, ki preseneča s spremembami ritma in z vpeljevanjem semplov, – songwritersko in produkcijsko močnejši od ostalih, a jih pri tem ne zasenčijo, temveč le smiselno dramaturško umestijo.

Če je bendovska struktura prejšnjega projekta Drogo mestoma še omejevala in njegov zvok občasno povlekla na polje neizrazitosti, se tokrat v njegovi glasbi skriva nekaj težje opredeljivega in s tem bolj vznemirljivega. Hkrati ga to tudi dodatno trga iz konteksta slovenske alter glasbene scene, ker je ob njegovi lociranosti v Berlinu, ob angleških besedilih in tuje zvenečem imenu, album verjetno le posredno še vezan na ta prostor. Kljub temu lahko tudi njegovemu alter r'n'b-ju iščemo slovensko zaledje in sopotje. Nedaleč stran denimo kitarsko ustvarja Nejc Pipp, v produkcijskem smislu nekatere podobne reči izdaja Hyu, momljavi r'n'b pa mestoma raziskujejo tudi Tsujigiri in še razni drugi domači posttrap umetniki. 

Vprašanje porekla je poleg klasične ereševske želje po promoviranju domače glasbe tokrat morda relevantno predvsem ob vprašanju dometa. Gre za to, da dotični album na mednarodnem nivoju sam po sebi težko pusti globljo sled in lahko izpade kot pridušen odmev trendov preteklih let. Če ne drugega, bo kmalu minilo že petnajst let, odkar je s svojimi prvimi izdajami tok r'n'b-jevske glasbe revolucioniral The Weeknd, ki je že tedaj deloval skrajno ambiciozno in je znal ambicije tudi umetnostno podkrepiti. Približno sočasno sta se na sceno že prebila denimo tudi King Krule in How To Dress Well, ki sta vsak s svoje strani kitarsko preizkušala meje r'n'b-jevske glasbe. V tem kontekstu prvenec Andréja Droge predstavlja dovršen, mestoma celo impresiven, toda morda še premalo drzen poskus, ki sicer navrže skice izvirnih idej, a jih redko razvije v karkoli prelomnega in zares ostrega. Če album po drugi strani obravnavamo v kontekstu slovenske scene, pa lahko najbrž predstavlja eno pomembnejših letošnjih izdaj in vedno dobrodošlo sapico svežega avtorskega vetra.

Droga je za avgust že napovedal izdajo nove glasbe, kar nas lahko v vsakem primeru veseli in navdaja z upanjem, da pri plošči res ne gre le za bežen izpust kreativnega uma, temveč morda celo za rojstvo relevantne figure domače ali regionalne alter scene. V širšem smislu pa ob naštetih sopotnikih morda celo za svež zagon kakšnega novega zvočnega vala.