International Anthem, 2023

Čikaški multiinštrumentalistki, skladateljici in družbeno-kritiško nadvse čuječi umetnici Angel Bat Dawid se – vsaj v golem glasbenem in muzikalnem smislu – danes ni treba več dokazovati. Od prominentnega prvenca The Oracle iz leta 2019 se je Bat Dawid podpisala še pod dve izdaji – LIVE in Hush Harbor Mixtape Vol. 1 Doxology. V občem pogledu se je vzpostavila kot, prvič, ena prodornejših varovank sicer sploh vsebinsko močne založbe International Anthem in, drugič, ena atraktivnejših sodobnih čikaških muzičistk znotraj tistega miljeja, ki še vedno ostaja zvest plodni tradiciji tamkajšnjih svobodnjaških muzik in močno oplajajoči kreativno-jazzovski dediščini briljantne organizacije AACM. Gre za izredno eklektično glasbenico, ki poleg jasno izkazanih komponističnih in muzikalnih senzibilnosti v srž svojega ustvarjalnega procesa neprestano vstavlja temeljne razmisleke o dejanskosti črnske izkušnje v ZDA, o potencialnih poteh do dokončne emancipacije, o razrešitvi perečih diskriminatornih protislovij in navsezadnje o vlogi jazza kot specifične kulturne formacije, ki se od vedno neizpodbitno prepleta z mnogimi manifestacijami pričujočega političnega boja.

Marca letos smo od Angel dobili četrto avtorsko ploščo – Requiem for Jazz. Pod tem močnim naslovom, polnim intrigantnih aluzij, je suita v dvanajstih stavkih, izvedena in posneta leta 2019 na jazz festivalu v čikaškem Hyde Parku. Angel je skupaj zbrala petnajstčlanski orkester, katerega postava vključuje večgeneracijski nabor raznorodnih čikaških kreativnih muzičistk in muzičistov, štiričlanski pevski zbor ter tudi vrsto plesalcev in vizualnih umetnikov. Primarna in najočitnejša podlaga za kompozicijo je bil film The Cry of Jazz, ki ga je leta 1959 osnoval Edward Bland. Pričujoče delo predstavlja poskus sistematičnega vzporejanja struktur jazzovske godbe in struktur vsakdanjega življenja Afroameričana – jazz naj bi v zadnji instanci predstavljal materializacijo zmage duha nad sponami materialne dejanskosti, kulturno gesto, ki sicer izhaja iz gorečega trpljenja, a ga v zmagovitem zanosu radosti in identitetnega opolnomočenja po svoje tudi preseže. Vsekakor nekoliko naivne postavke, ki spominjajo na dobro znane vselej prisotne – to moramo priznati – tudi v kontekstih gibanj za državljanske pravice v ZDA. A daleč od tega, da je The Cry of Jazz konceptualno enodimenzionalen in/ali neučinkovit film. V njem se plete vrsta lucidnih poant o dejstvenosti prvobitne množične proletarizacije Afroameričanov in njihovega – sistematično izrecno oteženega – vstopa v urbana kulturna polja. Težko je zanikati, da so kreativni kulturni refleksi v podobah spiritualov, raznih delovnih pesmi, bluesa in navsezadnje jazza vsaj do neke mere neposredni plod dvojnega (in vsekakor prepletenega) antagonizma integralnih družbenih razmerij ter malone dogmatičnega rasizma. V vsem slednjem se skriva nadvse ploden paradoks, katerega prepoznavanje lahko vodi ravno do tistih zaključkov, ki jih pri Angel Bat Dawid nekoliko pogrešamo. Več o tem pozneje.

Kompozicija Requiem for Jazz je v golem komponističnem in aranžmajskem smislu resnično velikopotezna, osnovana na izredno visoki glasbeniški ravni in toliko prodorna v čustveni ter avratični podstati, da želja po neposrednem živem izkustvu izvedbe skozi poslušalsko izkušnjo neprestano raste. Neizpodbiten adut so zagotovo polifonične vokalizacije navzočega zbora, ki se navzkrižno pletejo v lucidnih in neprimerljivo ekspresivnih zankah spiritualniškega melosa ter nadvse čustvenega uporniškega telosa ali bolje – spoznanja nujnosti korenite družbene spremembe. Treba je omeniti tudi priložnostno prezenco Knoela Scotta in Marshalla Allena v sklepnem stavku kompozicije – neovrgljivo Rajevska veterana doprineseta tisto znano vitalno in pretkano izmuzljivo saksofonsko godbo, ki navsezadnje malone pooseblja temeljne Blandove postavke v The Cry of Jazz. A vendarle pričujoči album ne vsebuje zgolj živih koncertnih posnetkov. Bat Dawid je mednje v postprodukcijskih poskusih vstavila raznorodne, v osnovi predvsem beatovske medigre. Tu se stvar nekoliko zalomi. Interludiji se v celostni tok kompozicije umeščajo preprosto preokorneje; mestoma precej grobo prelomijo obči glasbeni lok živih posnetkov, prav tako po svoje skoraj docela razbijejo oziroma nehvaležno, že skoraj prisiljeno ohladijo tisto žgočo avro in čustveno dinamiko posnete godbe. Plošča Requiem for Jazz tu žal zgubi svoj temeljni zanos.

Vrnimo se k prej obljubljenemu paradoksu in politični vsebini plošče Requiem for Jazz. V delu so vsebovani precej jasni identitarni vzgibi, ki se verjetno še najbolj eksplicitno kažejo v naslovih tipa Jazz is the one element in American life where whites must be humble to the Negro in Only when whites have paid the price in suffering to be the Negroes equal. Politika, ki prioritetno zapopada strategije afirmacije identitete na podlagi zgodovinskih in realnih družbenih dejstvenosti, je vsekakor povsem legitimen refleks, še zlasti v primeru Afroameričanov in njihove dolge zgodovine zatiranja. Prav tako jasno drži, da ima jazz neposredne korenine v kolektivni izkušnji rasnega terorja in omejenega življenja v rdeče začrtanih mestnih grobljah ter slumih. V tovrstni politiki, neposredno rečeno, ni resničnega revolucionarnega naboja. Slednji se rodi ravno v spoznanju, da korenita družbena sprememba ne stoji v poskusih rekonstruiranja partikularne identitete, temveč v poskusu prodora in vstopa v univerzalni boj nas vseh. To je v svojih najlucidnejših trenutkih postuliral tudi Malcolm X. Ključ je ravno v kovanju strategij za spopadanje z občimi monopoli moči in kapitala, v eni instanci zagotovo tudi v preseganju spontanega etatizma ter kompromisov s taistimi strukturami moči, ki temeljne družbene antagonizme na dolgi rok zgolj poglabljajo. Tako lahko po svoje tudi jazz dobi ne glede na neizpodbitno dejstvo njegovih koreenin bistveno bolj univerzalno vlogo. Mar ni v duhu jazza ravno radosten upor proti togim konvencijam, navadam in avtoriteti? Mar niso kreativnost, inovativnost in improvizacija – temeljne strukture jazza, ki jih Bland veže s strukturami vsakdanjega življenja Afroameričanov – v resnici malone nujne strategije preživetja slehernega delovnega človeka, kaj šele prekarca? Vsekakor ne moremo in ne smemo zanikati, kje in kako se je jazz kot svojska kulturna forma osnoval, a hkrati ne moremo in ne smemo pozabiti, da ga lahko tolmačimo kot opozorilo, da smo v univerzalnem boju, da so težave, ki nas pestijo, istega korena, da smo, skratka in po domače, vsi v istem dreku.