27. 1. 2025 – 19.00

Anna B Savage: You & I are Earth

Audio file
Vir: Naslovnica

City Slang, 2025

 

Običajne predstave v zvezi s kantavtorstvom – in še posebej s kantavtoricami – ponavadi vključujejo akustično kitaro, ki ji morda pomagajo godala in pihala, ter introspektivna razmišljanja o jazu in razmerjih z drugimi, ki jih ta jaz vzpostavlja. Še ena od običajnih tem, še posebej v okviru folka, je povezanost z naravo, iz česar sta potem izpeljani nekakšni sublimnost in brezčasnost. Pa tudi, ko besedila govorijo o medčloveških odnosih, so te refleksije pogosto precej abstraktne, brez navajanja preveč konkretnih imen, dogodkov ali motivov, ki bi poslušalce premočno zalučali nazaj v banalnost vsakdana.

Audio file
19. 6. 2023 – 14.00
Čuten koncert v Komuni KŠ

Britanska ustvarjalka Anna B Savage se je v svojem dosedanjem opusu vedno znala nekoliko odmakniti od opisanega modela. Tudi njene pesmi so sicer že od nekdaj nadvse osebne: najpogosteje načenjajo negotovost glede Annine ustvarjalnosti, njeno samoto in osamljenost ter romantične zveze. Vendar je Savage vez s poslušalstvom vzpostavljala po obratni poti od te, ki smo jo nakazali malo prej: namesto, da bi v besedilih težila k čim večji metaforičnosti in abstrakciji, da bi se lahko v tako vzpostavljeni splošnosti prepoznalo čim več ljudi, je Anna v svoje tekste precej neženirano vključevala mnoge nadvse »materialne« vidike svojega življenja. Ne le, da so se v njenih skladbah že od nekdaj prosto spreletavale raznolike vrste ptic in reference na sodobne literarne ustvarjalke, kot so Sally Rooney, Maggie Nelson in Wendy Cope, temveč je bilo v njih najti tudi tekstanje in z njim povezane dileme, barvanje las, neredno tuširanje, razgovore za službo, upehane ljubimce, omembe različnih tehnologij in tako naprej. Morda bi lahko celo rekli, da so bila njena besedila bližje poetični prozi kot pa tistemu, kar spontano razumemo kot poezijo.

Učinek tovrstnih besedil je bil pogosto komičen, hkrati pa so vzpostavljala učinkovito simbiozo z glasbeno platjo albumov. Ta sama po sebi nikoli ni razkrivala nagnjenosti k humorju in ironiji, pač pa je posredovala vrsto drugih občutij: od nežnosti do operne grandioznosti. Prav besedila so bila torej tista, ki so v komade vpletala nekaj lahkotnosti, in obratno: šele v kombinaciji z blagozvočnimi napevi so male življenjske zgodbe in trivialnosti, o katerih je pela Savage, pridobile več poetičnega leska in brezčasnosti.

Po drugi strani tudi glasba ni nikoli povsem sledila implicitnim pričakovanjem kantavtorskega žanra. Najbolj izrazito se je to kazalo v pogosti kombinaciji kitare in drugih inštrumentov z elektroniko, kar je komade tu in tam popeljalo že kar v pop in plesne vode; na Anninem drugem dolgometražcu denimo v komadih inIFLUX in Hungry. Še v drugačno smer je zavil njen EP These Dreams, predvsem istoimenski prvi komad, v katerem so kitare zarezale bistveno bolj divje, izvajalkin prepoznavni alt pa zazvenel precej temačneje, kot smo ga vajeni.

Vir: Naslovnica
Audio file
7. 6. 2023 – 19.00
V Kinu Šiška kmalu folk malo drugače

Katere od opisanih značilnosti lahko najdemo na Anninem novem albumu You and i are Earth? Zagotovo bo tudi novi glasbeni izdelek razveselil ornitologe, poleg tega pa še botanike: poleg besedilnih omemb škorcev in škurhov ter inštrumentov, ki mestoma zvenijo kot kriki galebov, se v skladbah pojavijo tudi štiriperesna detelja, navadni zimzelen, ozkolistni munec in obilo mahu, kot nam da vedeti že naslovnica. Nujno je omeniti še morje, vsi naravni motivi pa dajo v kombinaciji z nekaj geografskimi imeni vedeti, da je album dodobra zasidran in zakoreninjen na Irskem, kamor se je glasbenica preselila leta 2021. Pravzaprav je z irske grude kar celotna ekipa, s katero Anna na albumu sodeluje. V ekipi so producent John »Spud« Murphy, ki je med drugim znan po produciranju albumov za zasedbi Lankum in black midi, glasbenika Kate Ellis in Caimin Gilmore iz zasedbe Crash Ensemble, Cormac MacDiarmada iz pravkar omenjenega Lankuma in pa glasbena ustvarjalka Anna Mieke. Slednja je albumu posodila ne le vokal, temveč zaigrala tudi na vrsto inštrumentov, od harmonija in klarineta do buzukija in tajšogota, japonskega križanca med brenkalom in pisalnim strojem.

Vendar pa na albumu marsikaj, česar smo pri Savage vajeni, tudi izostane. Ustvarjalka se je tokrat povsem odpovedala poigravanju z elektroniko; komadi zvenijo organsko ter so večinoma počasni in umirjeni. Buzuki in tajšogoto, ki na papirju zvenita vznemirljivo, v dejanski glasbi tako rekoč ne zazvenita zares, saj ju med tipičnimi zveni akustične kitare, mehkega basa, klarineta, godal in stranskih ženskih vokalov skoraj ni mogoče razpoznati. Novost albuma sicer predstavlja nekaj terenskih zvokov, kot sta denimo morsko šumljanje in pritajen pogovor v ozadju, a to ni inovacija, ki bi nam v kakršnem koli smislu izpod nog potegnila tepih naših pričakovanj. Besede in zvoki albuma se tako skorajda brez izjeme stekajo v enoten tematski cilj, to je v hvalnico irski naravi in ljubezni, ki jo je ustvarjalka tam našla.

Nekaj preizpraševanja in zaskrbljenosti, ki sta bila do sedaj značilna za Savage, je tu in tam vendarle mogoče najti. Tak je denimo komad Donegal, v katerem se pevka po eni strani zaskrbljeno sprašuje o trajnosti svoje sreče, hkrati pa čuti na Irskem kot britanska priseljenka tudi nekaj nelagodja in kolektivne slabe vesti. Še en kratek komad, pravzaprav bolj medigra, ki negotovost in dvom posreduje zgolj z inštrumenti in svojim naslovom, je manj kot minuto dolga skladba Incertus. Naslov se po eni strani nanaša na irskega literarnega klasika Seamusa Heaneyja, ki je s tem psevdonimom podpisoval svoje prve pesmi; Heaney je tudi sicer prevladujoča literarna referenca na albumu, saj se nanj navezujeta še vsaj dve omembi v besedilih. Po drugi strani pa naslov Incertus pomeni tudi to, kar je dejanski pomen te latinske besede, torej »negotov« in »dvomeč«. V komadu zaslišimo globoke, mračne tone in odmevajoče škripanje, nekakšen zvočni ekvivalent hladu in teme, ki ju prinaša skepsa, hkrati pa tem zvokom kljubuje svetlejši kitarski motiv, ki kot da skuša na to preizpraševanje odgovoriti. Komad se nato brezšivno izteče oziroma kar razreši v naslednjem, I reach for you in my Sleep, idilični pesmi o duhovno in telesno prepletenem paru.

Podobno kot je na albumu opazna odsotnost elektronike, so odsotni tudi elementi, ki bi ustvarjali kontrast z idilo narave. V enem od besedil je na kratko omenjeno googlanje, sicer pa se tehnologija, tako kot tudi ostali artefakti urbanega življenja, na album skorajda ne prikrade. Prav tako kot Anna na naslovnici albuma smo torej tudi poslušalke in poslušalci do ušes potopljeni predvsem v naravo in njeno mistiko, pa še v poezijo, tople objeme in volnene brezrokavnike.

Savage se je torej s selitvijo na Irsko precej oddaljila ne le od prejšnjega domicila v Londonu, ampak tudi od svoje prejšnje kantavtorske persone. Če sta jo problemskost njenih prejšnjih albumov in pogosto ironična perspektiva vsaj delno umeščali na področje antifolka, se z novim albumom, ki ga prevevata nova gotovost in zaupanje, odločno pomika v manj kontrirajoče pop folkovske vode. Vsebinsko kompleksnost, inovativne aranžmaje in zvočne eksperimente, ki so zagotavljali dinamičnost njenih prejšnjih stvaritev, ob tem kar malo pogrešamo. Če sprejmemo, da gre pač za album, ki želi biti predvsem himna nekemu življenjskemu obdobju, pa mu vendarle lahko priznamo, da v dobre pol ure to tudi doseže in da uspešno posreduje tiste vtise, ki so najbrž njegov namen: zapuščanje nekdanjih nervoz, pomiritev in uteho.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.