Pelagic Records, 2019

Tokratni termin Tolpe bumov posvečamo že relativno starim znancem naših radijskih valov, noise rock zasedbi Årabrot. Norveški primarno četverec, katerega nastanek sega v leto 2001, ima za seboj že dvanajst izdaj, od tega 8 dolgometražcev. Nase je najmočneje opozoril z leta 2016 izdano ploščo The Gospel, o kateri smo takrat pisali v prav tem recenzentskem terminu, še večjo prepoznavnost pa si je zasedba priborila lani, ko je izdala izbor skladb Who Do You Love, s katerim je presedlala na založbo Pelagic Records, ki denimo zalaga tudi izdaje zasedb Mono, God Is An Astronaut ali The Ocean. Zgolj pol leta po zadnjem albumu pa Årabrot v teh dneh predstavljajo Die Nibelungen, katerega nastanek sega sicer že v leto 2016 in predstavlja čisto poseben biser v opusu zasedbe.

Årabrot oziroma Årabrot Speciale se z novim albumom poklanja seriji dveh fantazijskih nemih filmov Die Nibelungen iz leta 1924 legendarnega in včasih tudi spornega avstrijskega režiserja Fritza Langa, ki je dobršen del kariere deloval v Hollywoodu. Posnetek živega nastopa je kot osnova za novi album Årabrot nastal v kinoteki Verdensteatret v norveškem mestu Tromsø, v sklopu mednarodnega festivala Tromsø International Film Festival, kjer se je odvila matineja omenjenih nemih filmov. Hrupna zasedba je v preteklosti že glasbeno opremljala tudi druge neme filme. Med bolj prepoznavne spada denimo triler iz leta 1920 Das Cabinet des Dr. Caligari. Posebnost novega soundtracka pa je sicer predvsem v procesu nastajanja, članstvu zasedbe ter v za bend Årabrot neobičajni zvočni podobi. Priprava glasbe za Die Nibelungen je bila za bend pravi izziv, če imamo v mislih, da dvojica filmov traja kar pet ur. Kar najdemo na albumu, so seveda izseki iz dveh delov. Med originalnimi člani zasedbe sta pri projektu sodelovala zgolj mastermind in skladatelj Kjetil Nernes ter klaviaturistka Karin Park. K sodelovanju sta povabila tolkalko Ane Marthe Sørlien, britanskega multiinštrumentalista iz zasedbe Current 93 Andrewa Lilesa ter ljubitelja modularnih sintov Alexa P Macarteja, Radiu Študent poznanega tudi iz zasedbe Gnod.

Tretja značilnost in na nek način specialnost, ki jo moramo razložiti in nas seveda najbolj zanima, je v zvočni sliki albuma, ki je posledica tako načina nastanka izdelka kot deloma druge verzije zasedbe, za to priložnost imenovane Årabrot Speciale. Če bi pričakovali krajše nojzerske kompozicije, ki nas s strani zasedbe že leta navdušujejo in pretresajo, se je Nernes kot skladatelj tokrat lotil precej drugačnega pristopa, ki ga seveda zahteva že sama filmska predloga. Na albumu sledimo dvema dvajsetminutnima izsekoma iz živega nastopa, ki sta si sorodna po mrakobni atmosferi in eksperimentalni naravi, a ju loči različna dinamika. Prvi, manj dinamični del uvedejo gospelu podobni, ponavljajoči se melodični vokali, podloženi z zadržanimi sinti in kitaro. V kontekstu epa Pesem o Nibelungih s tragičnima protagonistoma Siegfriedom in Kriemhildo, epa, ki smo ga brali že tekom izobraževalnega šolskega procesa, so vokali primerno epski in nakažejo težek ambient zgodbe in splošen karkakter albuma. Ko se ti glasovi začnejo postopno bližati tišini, pričenjo na plano uhajati zvočni presket in škripi, izzvani iz raznih klaviatur, kitarskih efektov in tolkal, melodično petje pa nadomestijo težko dihanje in skrivnostno grozljivo šepetanje. Mešanica omenjenih zvokov nato preide v doomovske kitare in metalne zvoke, nad katerimi se prepletajo operni napevi, ki se v nekem trenutku prelevijo v zvočno valovanje in zavijanje, kakršnega običajno v filmih enačimo s prisotnostjo duhov. Skladba se izteče z otožno melodijo na flavti, ki zgodbo kot zatišje pred nevihto tesnobno umiri.

Skladba Die Nibelungen: Part II se za razliko od prvega dela prične še bolj dramatično, na kar zelo očitno vplivata basovsko-sintovska tema in bobnanje, ki na albumu prvič stopi v skoraj koračniški pogrebni ritem. Nad že omenjeno osnovno sintovsko-tolkalsko matrico se stopnjujejo razne zvočne povratne zanke in drugi - v kontekstu instrumentalnega izvora - neprepoznavni zvoki, ki asociirajo na lomljenje in cviljenje. Ko se ta zvočna drama umiri, se ponovno pojavi tokrat druga tema za flavto v družbi opernega napeva in zvončkov. Umirjeno sobno kuliso nato povozi še finale, v katerem smo prvič priča primarnemu zvoku benda Årabrot, ki se razbohoti v zaključnem petminutnem epilogu. Uporaba noise rockovske podstati in značilnih riffov, ki jih barvajo sempli strelov, lomljenje stekla in radijskih posnetkov, so nam namreč domači že vsaj z začetka omenjenega albuma The Gospel, ki podobno kot ep Die Nibelungen obravnava vojno tematiko.

Če za zaključek strnemo, je novi album Årabrot oziroma Årabrot Speciale za zasedbo precej neznačilen, oziroma kot pove že prirejeno ime zasedbe - specialen. V njem prepoznamo precej več dobrodošlega raziskovanja zvoka, kot smo tega pri zasedbi vajeni. Seveda ni zanemarljivo dejstvo, da gre za filmsko glasbo za nemi film, ki takšen format za pet ur trajanja kar nekako zahteva. Interpretacija epa, ki zajema tako elemente ljubezni kot vojne, maščevanja in smrti, Nernes elegantno in dinamično prelije v glasbo, v kateri zlahka uživamo tudi brez poznavanja tematike epa in filmov.