Arthur Russell: Picture of Bunny Rabbit
Audika Records, 2023
Tokratni recenzentski termin namenjamo albumu Picture of Bunny Rabbit. Duh neobičajnega, vendar tudi ne izjemnega pri tem izhaja iz dejstva, da gre za post mortem album ameriškega skladatelja in čelista Arthurja Russella, ki je 23. junija izšel pri založbi Audika Records. Na podlagi zapuščine ustvarjalca, ki jo je pod drobnogled pred časom vzel Jaša Bužinel, in dejstva, da gre za še neobjavljen material, utemeljujemo odločitev za umestitev dela v termin Tolpe bumov kot pravilno.
Morda se sprašujete, kaj je smoter kritične opredelitve dela ustvarjalca, ki ne živi več. Ali ni recenzija vsaj v neki meri, če že ne povsem, namenjena tistemu, na čigar delo se nanaša? Da mu ponudi uvid v lastno delo, ki ga je v svojem izkustvu morda prezrl. Po drugi strani pa je to zgolj grandiozna iluzija RŠ-kritika, saj Arthur po vsej verjetnosti, četudi bi živel, naše recenzije ne bi nikoli bral. Tako jo v celoti postavljamo na oltar za vas, zvesti poslušalci.
Prva stvar, ki jo želimo izpostaviti, se nanaša na dejstvo, da se je znotraj ustroja današnje glasbene scene nekdo odločil za izdajo Picture of Bunny Rabbit iz ljubezni do zapuščine skladatelja. Kljub temu da je Russell eno izmed velikih imen, ki povezujejo newyorško downtown muziko s protoelektronskim discom, bi težko rekli, da je njegov opus dobičkonosen. Seveda si nikakor ne želimo ustvariti mnenja, da je to kriterij, po katerem vrednotimo njegovo delo, vendar pa je to pomembno ohraniti v mislih, če se ukvarjamo z vprašanjem motivacije založnikov. Bolj kot za grajenje občinstva ali ustvarjanje zaslužka gre za spomeniško ohranjanje segmenta glasbene zgodovine. Takšna odločitev pa že sama po sebi sporoča veliko o kvaliteti izdelka. Poslanstvo kustostodiata za Arthurjevo zapuščino je založba Audika na svoja pleča prevzela že kmalu po njegovi smrti in od leta 1994 izdala številne arhivske kompilacije, kot sta Iowa Dream in 24 to 24 Music: Live at the Kitchen.
Pri Picture of Bunny Rabbit ne gre za samo sebi namenjeno poveličevanje kulta genialnosti ustvarjalca, ki mu zaradi njegove smrti ne moremo ničesar več oporekati, ali za izdajanje nedokončanih kompozicij zaradi monetizacije na podlagi osebnosti, ki se je iz umetnika prelevila v mit. Komadi v veliki meri izhajajo iz snemanja za Arthurjev magnum opus World of Echo, zaradi česar jih lahko navdušeno sprejmemo tudi zgolj kot razširitev albuma, glede katerega smo si mestoma želeli, da bi trajal dlje. Kompoziciji, kot sta Very Reason in Not Checking Up, poosebljata zvok, ki smo ga po skorajda 40 letih začeli povsem povezovati z ustvarjalcem. Naefektirani otožni vokali in čelo, ki uokvirjajo pesmice. Pesmice, ki so predvsem lirične in ekspresivne – kot protiutež hladnemu intelektualizmu del, kot sta Draw a straight line and follow it La Monte Younga in Wall Piece Yoko Ono.
Kljub vsemu navdušenju pa lahko izrazimo tudi pomisleke glede takšnih post mortem izdaj, predvsem kar zadeva prevzemanje kreativne pobude - saj teh kompozicij Arthur sam ni izbral za World of Echo. Prav tako je imel po njegovem izidu še slabih 6 let življenja in v tem času se prav tako ni odločil za izdajo kompozicij. Sicer lahko špekuliramo, da morda preprosto iz finančnih razlogov, saj obubožanega umetnika vselej raje izdajajo mrtvega kot živega, vendar pa je morda po drugi strani presodil, da ne želi, da ugledajo luč sveta na albumu.
Spraševati se o volji mrtvih skladateljev je pač nesmiselno. Ni pa nesmiselna potopitev v kompozicije, ki so toliko časa mirovale na zaprašenih policah in zdaj živijo. In z njimi tudi Arthur, večno ujet v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Njegovih kompozicij ni zaznamovala doba interneta s svojim hiperrealizmom. Na to lahko hitro pozabimo, saj kljub starosti zvenijo zelo sodobno. Morda je to samo ojačan odmev, ki se skozi sodobno kreativno in klubsko glasbo odbija že od takrat. Morda je dejstvo, da se iskrenih, ranljivih in čustvenih izdelkov drži nekaj brezčasnega, saj govorijo onkraj kategorij in neposredno nagovarjajo človeškost. Najbolj verjetno je oboje. In svet je bogat še za en majhen delec velikana, ki je bil Arthur Russell.
Dodaj komentar
Komentiraj